Novica  

Izraz toplotne cone poznamo tisti strojni inženirji, ki računamo toplotne obremenitve stavb za potrebe določanja inštalacijske opreme in sistemov za ogrevanje in hlajenje, že od seznanitve s tozadevnimi pravili stroke dalje, nekateri tako že od časa študija. Drugi so se z njimi srečali šele z nastankom TSG-1-004: 2010 in tam postavljene metodologije po računanju letne potrebne rabe energije za ogrevanje in hlajenje stavb. In to (lahko) predstavlja za gradbeno stroko resno težavo. Zakaj?

V poglavju 9.2.3 TSG je najprej zapisano, da »se toplotne cone in ovoj določita po SIST EN ISO 13790«, v drugem odstavku pa je podana za cone še naslednja opredelitev: »Posamezna cona obsega prostore oziroma delež tlorisa stavbe. Če cona obsega 80 % ali več celotne stavbe, se celotna stavba šteje za enotno cono. Kadar prostornina neogrevanih in manj ogrevanih prostorov (na primer stopnišča, hodniki, avle) ne presega 20 % ogrevane prostornine stavbe Ve, se lahko, ne glede na določila standarda SIST EN ISO 13790 o določitvi toplotnih con, privzame ena toplotna cona, ki vključuje omenjene manj ogrevane in neogrevane prostore.«

Priročnik za izdelovalce EI, ti namreč moraj(m)o uporabljati enako metodologijo, s tem v zvezi še razloži: »Delitev na cone nam zapoveduje:

-pravilo 80/20% glede na bruto volumen - Ve

-sistemi

Če nek del stavbe oskrbuje 1 sistem, drug del stavbe pa drug sistem, to pomeni, da imamo 2 coni.«

Je to opredelitev in navodilo možno (tehnično pravilno) uporabiti v praksi?

Odgovor in razmišljanje je objavljeno v članku, ki ga je pripravil predsednik Matične sekcije strojnih inženirjev, Mitja Lenassi in je objavljen  tukaj (197 KB).