Priročniki Publikacije  

O RAZMERAH IN O STANJU DUHA PRI INŽENIRJIH

Disciplinski postopki

 

Tadej Pfajfar, univ.dipl.inž.geod.

Predsednik disciplinskega sodišča Inženirske zbornnice Slovenije

 

Kako enostaven naslov “Beseda predsednika disciplinskega sodišča” in kako zahtevna naloga, ko v nekaj stavkih poskušaš povedati vse, kar vidiš skozi obravnave. Ne bom pisal o številkah in statistiki. In o številu takih in številu drugačnih primerov. Vsi, primeri so posebni, vsak za sebe. In v bistvu bi vsak za sebe potreboval posebno razlago. Pisati želim o razmerah in o stanju duha pri inženirjih.

 

Razmere v slovenskem gospodarstvu so skrajne, nepredvidljive in nemogoče. Investicije so se ustavile. Tako privatne, kot državne. Velika večina naših članov pa je vezana prav na investicije. Ni več projektiranja in ni več izvedbe. In ko se pojavi kakšen razpis, postane zanimivo. Posel zahteva eno, inženirska etika pa drugo. In kako se znajti? Težko. Takrat potrebujemo kompas oziroma vsaj osnovno pomoč, da popolnoma ne zgubimo orientacije.

 

Inženirji združeni v IZS smo si ta kompas postavili. Sprejeli smo kodeks, Kodeks poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije. Po mojem mnenju najpomembnejši dokument, ki smo ga inženirji sprejeli. Iz njega v bistvu izhaja vse ostalo. In kako malokrat se Kodeks uporablja! Prepričan sem, da je velika večina članov pozabila, kaj smo z njim sprejeli!

 

Preambula Kodeksa:

“Inženirji skrbijo za kvaliteto življenja in varujejo tako javni interes, kot tudi interes posameznika. Inženirji nosijo odgovornost za delovanje različnih vsakodnevnih procesov, od enostavnih do zapletenih.

 

S svojimi visoko strokovnimi storitvami in znanjem prispevajo k splošni blaginji, varstvu okolja, tehničnemu napredku in trajnostnemu razvoju ter s tem k izboljšanju življenjskih pogojev za sedanje in prihodnje generacije. Inženirji so promotorji tehnične kulture in napredka.

 

Znanje in izkušnje, skupaj z visokim standardom etičnih in moralnih norm, zagotavljajo najvišjo raven kvalitete storitev inženirjev. Navedeno zagotavljajo tudi veljavni predpisi, ki zavezujejo člane Inženirske zbornice Slovenije, in še posebej njihova disciplinska odgovornost.”

 

Vsi ostali dokumenti samo podrobneje razčlenjujejo Kodeks. V današnji družbi in gospodarski situaciji ga vse premalo uporabljamo in upoštevamo. Kot da so besede Kodeksa iz drugega sveta, ki z realnim svetom nimajo nič!

 

To se odraža tudi v disciplinskih postopkih. Poizkusi potvarjanja dokumentov, zloraba žiga, navajanje napačnih in zavajajočih dejstev in nenazadnje tudi poizkusi diskreditacije inženirjev preko disciplinskih organov, so teme, ki se najpogosteje pojavljajo v gradivih, pripravljenih za obravnavo.

 

Drug sklop primerov, obravnavanih na disciplinskih organih, pa je povečanje števila neplačnikov, ki tudi po dodatnih pozivih niso poravnali svoje obveznosti do zbornice. Tudi to je odraz stanja v družbi in gospodarstvu.

 

Če ni za članarino, kje potem vzeti za plačo?! Ko spremljam razpise, se sprašujem in sprašujemo se vsi, ali je sploh mogoče postaviti še nižjo ceno? Ko izračunam ponujeno urno postavko, ugotovim, da so kolegi pripravljeni delati za nekaj EUR na uro. In ko preračunam ponovno, ugotovim, da v urni postavki ni obračunano nič! Ni dopusta, ni regresa, ni licenčne računalniške opreme, kje je šele amortizacija osnovnih sredstev, ni članarin in potrebnih izobraževanj. Verjetno je najhuje pri geodetih in pri inženirjih, ki sodelujejo pri inženirskih storitvah gradbenega nadzora in inženiringa v izvedbi. Dosti bolje ni niti pri projektantskih storitvah. In pri ponujenih tako nizkih cenah, ki so samo odraz poizkusa preživetja, tako strokovnega (reference) kot eksistenčnega, se pozablja tako na Kodeks, kot na statut in ne nazadnje na osnovno strokovnost.

 

Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo pokazale strokovne napake, ki se enostavno morajo zgoditi pri takem načinu dela, ko za malo denarja poskušaš loviti nemogoče roke. Želim si pa, da napake ne bodo imele hujših posledic. Vendar se bojim, da se temu ne bomo mogli izogniti. Saj se opuščanje iskanja kakovostnih inženirskih rešitev že dogaja. Za kakovosten način dela že zmanjkuje tako časa kot denarja.

 

Upam in želim si, da bodo nujnost sprememb načina vodenja javnih razpisov in meril za ugotavljanje najugodnejšega ponudnika, spoznali tudi kolegi, ki so na “drugi” strani. Na strani naročnikov. Prepričan sem, da se že zavedajo tega, da najnižja cena ni najugodnejša ponudba. Vsi poznamo angleški pregovor, ki pravi: “Nisem tako bogat, da bi lahko poceni kupoval!”. Vemo, da slabe inženirske rešitve na koncu investitorja stanejo bistveno več, kot pa je uspel privarčevati z oddajo del po ključu najnižje cene.

 

Spoštovani kolegi, naj bo to hkrati tudi poziv vsem, da naj se iščejo dobre in strokovne inženirske rešitve in naj se inženirsko delo ceni in vrednoti, kot je potrebno, za doseganje najboljših rezultatov. Hkrati pa nam želim, da bo napak in dejanj, ki bi jih bomo morali obravnavati disciplinski organi, čim manj. To bo namreč tudi dokaz, da so se razmere in stanje duha inženirjev spremenile na bolje.