Priročniki Publikacije  

ODGOVORNOST NADZORNIKA PRI NADZORU NAD IZVAJACEM IN NADZORU NAD IZVAJANJEM DEL

Sodna praksa k komentarjem

 

Odvetnica Carmen Dobnik

 

V članku predstavljam pravno problematiko odgovornosti nadzornika pri nadzoru nad izvajalcem in nadzoru nad izvajanjem del, kot jih je pravno opredelilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 1375/2010 z dne 30. 11. 2010. V omenjeni zadevi je tožnik (investitor, naročnik) tožil nadzorni organ na plačilo odškodnine v višini 136.430,85 EUR z zamudnimi obrestmi. Že višina vtoževane škode priča o pomembnosti obravnavanega področja, a ker se škoda presoja kot zadnja predpostavka odškodninske odgovornosti, je obravnavana na koncu. Poleg tega se osredotočam zgolj na odškodninsko odgovornost nadzornega organa, morebitna kazenska ali prekrškovna odgovornost ni predmet tega članka.

 

Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti mora oškodovanec dokazati, da je oškodovalec storil določeno protipravno dejanje, ki je lahko storitev ali opustitev, nadalje mora dokazati, da je oškodovancu nastala škoda, ter da je ta posledica protipravnega ravnanja oškodovalca. Če zgolj ena od omenjenih predpostavk ne obstaja, ni podana odškodninska odgovornost.

 

Nadzorni inženir se v trenutku, ko začne izvrševati delo nadzornika, za katero se je dogovoril z investitorjem, znajde v položaju, ko je podvržen odškodninski odgovornosti za svoje delo. Temeljne določbe v zvezi z nadzorstvom gradnje so urejene v 85. do 88. členu Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami; v nadaljevanju ZGO-1). V skladu z 88. členom odgovorni nadzornik nadzoruje, ali se v projekt za izvedbo sproti vnašajo vse tiste spremembe in dopolnitve, ki nastajajo med gradnjo, in ali se s takšnimi spremembami strinjata investitor in projektant. Če odgovorni nadzornik med gradnjo ugotovi neskladje s projektom za izvedbo in gradbenimi predpisi, ali pa, da kakovost vgrajenih gradbenih in drugih proizvodov, inštalacij, tehnoloških naprav in opreme ter uporabljenih postopkov ni dokazana z ustreznimi dokumenti, mora o tem takoj obvestiti gradbenega inšpektorja in investitorja, ugotovitve in predloge, kako stanje popraviti, pa tudi brez odlašanja vpisati v gradbeni dnevnik. Če odgovorni nadzornik ugotovi, da izvajalec krši dogovorjene roke izgradnje, mora o tem obvestiti investitorja ter ugotovitve in predloge, kako nastalo stanje izboljšati, brez odlašanja vpisati v gradbeni dnevnik. Odgovorni nadzornik mora svoje ugotovitve iz prejšnjih odstavkov tega člena vpisovati v gradbeni dnevnik. S podpisom gradbenega dnevnika odgovorni nadzornik potrjuje, da so podatki oziroma vpisi, vneseni v gradbeni dnevnik, resnični.

 

Zakon v 88. členu uporablja pojem odgovoren nadzornik, s čimer hoče izpostaviti, kakšen je njegov položaj. V 30. in 85. členu zakon uporablja zgolj pojem nadzornik, a iz odškodninsko-pravnega vidika to ločevanje ni odločilno. V članku ločevanja med odgovornim nadzornikom in nadzornikom ne bom obravnavala, brez dvoma pa lahko rečemo, da v nadaljevanju podana stališča glede na obravnavano odločbo veljajo za odgovornega nadzornika, kljub temu, da se pojavlja pojem nadzornik.

 

Po ugotovitvi, da je nadzornik za svoje delo odškodninsko odgovoren, se nemudoma zastavi vprašanje, komu je odgovoren. Zgolj tistemu, kateremu po materialnem pravu odgovarja, je namreč dolžan povrniti morebitno škodo. Med investitorjem in nadzornikom se sklene pogodba, s katero se slednji zaveže, da bo za investitorja opravljal strokovno delo nadzornika gradnje. Upravičenec za povrnitev škode, nastale kot posledica dela nadzornika, je tako investitor, ki nenazadnje tudi plača nadzornika za opravljeno delo. Ko nastane pogodbeni odnos med investitorjem in nadzornikom je slednji dolžan opraviti delo nadzornika, ki mora biti na takšni strokovni ravni, da se nadzornik lahko izogne odškodninski odgovornosti, natančneje, da mu ne bi bilo mogoče očitati protipravnega ravnanja pri njegovem nadzoru.

 

Temeljne obveznosti nadzornika izhajajo že iz prej citiranega 88. člena ZGO-1, katere mora nadzornik spoštovati. Glavna obveznost se veže predvsem na pravilno voden gradbeni dnevnik, za katerega verodostojnost odgovarja nadzornik. Poleg teh obveznosti se nadzornik zavezuje, da bo spoštoval tudi obveznosti, ki jih določajo Posebne gradbene uzance (Ur.l. SFRJ, št. 18/77). Te se uporabljajo, če ni s pogodbo njihova uporaba v celoti ali deloma izključena (drugi odstavek 2. člena Uzanc). Končno pa se lahko nadzornik v pogodbi zaveže, da bo spoštoval še druge obveznosti, ki jih stranki prosto dogovorita, v skladu z avtonomijo urejanja obligacijskih razmerij. Ker gre v odnosu med investitorjem in nadzornikom za klasičen pogodbeni odnos, se za vsa vprašanja, ki jih stranke ne uredijo, uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 97/07- UPB1; v nadaljevanju OZ). Pogodba o nadzoru je po svoji naravi podjemna pogodba (ali pogodba o delu; 619. do 648. člen OZ). Bistvo te pogodbe je v zavezi podjemnika (nadzornika), da bo za naročnika opravil med drugim kakšno umsko delo, kar po svoji naravi predstavlja nadzorstvo pri gradnji.

 

Odgovornost nadzornika pri izvedbi gradbenega nadzora nima narave odgovornosti za stvarne napake, temveč ta odgovornost temelji na splošnih pravilih pogodbene odškodninske odgovornosti (239. do 246. člen OZ). Odgovornost za stvarne napake, natančneje jamčevanje za stvarne napake je tipična obveznost, s katero se prodajalec kupcu zaveže, da bo prodana stvar izpolnjevala določene dogovorjene ali pričakovane lastnosti (458. do 467. člen OZ), kar pa v takšnem primeru ne pride v poštev.

 

Obveznost nadzornega organa je, da s splošnim nadzorom nad izvajalcem in neposrednim nadzorom nad izvajanjem del zagotovi, da gradnja poteka v skladu s projektom, specifikacijami, v pravilnem zaporedju in v skladu z navodili za izvedbo del, ki jih vsebuje projekt ali jih odredi sam. Nadzornemu organu ni potrebno nadzorovati opravljanja vseh del, temveč se od njega zahteva, da opravlja nadzor nad najpomembnejšimi deli, torej deli, od katerih je odvisen uspeh gradnje. Obseg in način nadzora, ki ga je nadzorni organ dolžan opraviti, je odvisen od narave del, ki jih nadzoruje, delno pa tudi od predmeta pogodbene obveznosti. Nadzor glede na naravo dela pomeni biti pozoren na gradnjo glede na njen obseg, po drugi strani pa je odločilno, kakšne dodatne pravice in obveznosti sta se stranki dogovorili. Razlika med omejenima položajema se kaže v primerih, ko nadzornik glede na naravo dela (preprost objekt) izvede primerno nadzorstvo, a se je s pogodbo zavezal, da bo opravil večje nadzorstvo, kot ga terja sama narava dela. V takšnem primeru je odškodninsko odgovoren zaradi opustitve izvršitve pogodbenih zavez, če so te vzrok za nastanek škode. Enako je v primeru, ko se nadzornik s pogodbo zaveže za manj nadzornih del, kot jih terja narava dela. Kljub manjši pogodbeni zavezi, je odgovoren tudi za opravljanje del, ki jih narava dela zahteva. Tako hudo obliko kršitev strokovnih pravil in opustitev pogodbeno prevzetih obveznosti predstavlja potrditev del, ki niso bila izvedena ali so bila izvedena z drugačnimi materiali, saj strokovni nadzor obsega tudi kontrolo izvedbe po kvaliteti in količini.

 

Za odločitev o odškodninski odgovornosti nadzornika je nadalje bistveno, ali je pri izvedbi gradbenega nadzora nadzornik ravnal z zadostno skrbnostjo. Vprašanje skrbnosti predstavlja vprašanje uporabe pravnega standarda v vsakem posameznem primeru. Iz določb 86. člena ZGO-1 izhajajo pogoji za opravljanje dela odgovornega nadzornika. Očitno je, da je nadzornik strokovnjak, zato se na podlagi določbe drugega odstavka 6. člena OZ za nadzornika uporablja standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Če nadzornik svojega dela ne opravi v skladu s pravili stroke in kot se s pogodbo zaveže, je odgovoren za škodo. Nadzorni organ odgovarja za tiste napake zgradbe, katerih vzrok je nestrokoven način opravljanja del, če bi takšno opravljanje del pri skrbnem nadzoru lahko preprečil.

 

Sodišče v primeru spora glede obsega nadzorstva ugotavlja ali je bilo nadzornikovo ravnanje pravno dopustno. To pomeni, da se osredotoči na ugotavljanje tipičnega ravnanja pri skrbnem nadzorstvu, ki bi moralo biti opravljeno v obravnavanem primeru. Sodišče torej za nazaj ustvari scenarij, ki mu pomaga doumeti, kako bi nadzornik mogel in moral ravnati, da ne bi prišlo do nastanka škode. Ko sodišče opredeli tipično nadzornikovo dejanje, ki bi moralo biti v konkretnem primeru opravljeno, ga primerja s konkretnim ravnanjem nadzornika, kateremu se očita protipravno ravnanje. Če to bistveno odstopa, pomeni, da je nadzornik ravnal protipravno, kar pomeni, da ali ni ravnal z dolžno skrbnostjo ali je prekršil pogodbene zaveze.

 

Naslednja predpostavka odškodninske odgovornosti je vzročna zveza. Investitor mora v postopku dokazati, da je prav nadzornikovo protipravno dejanje pripeljalo do nastanka škode. Članek bi presegal namen, če bi natančneje obravnavali teorije v zvezi z obstojem vzročne zveze. Za potrebe tega članka je dovolj, če rečemo, da je vzročna zveza dogodek, ki redoma in praviloma pripelje do določene posledice, torej ga je razumno pričakovati, če se zgodi določeno dejstvo. Lahko se namreč ugotovi, da je nadzornik ravnal protipravno, a ta protipravnost ni vplivala na nastanek škode, ker je npr. izvajalec že prej naredil hujše protipravno dejanje, ki je vzročno zvezo prekinilo.

 

Kot zadnje pa se ugotavlja še obstoj škode. Ta je lahko navadna škoda, pa tudi izgubljeni dobiček. Kot je bilo že v uvodu pojasnjeno, je lahko višina škode zelo velika, saj ne vključuje zgolj stroškov, ki so potrebni za neposredno odpravo napak na gradnji, ki jih mora zaradi neskrbnega ravnanja nadzornika investitor dodatno izvesti. Škodo lahko predstavlja tudi izgubljen dobiček, ko investitor gradnje ne more pravočasno prodati, posledično mu potencialni kupec ne izplača kupnine, s katero bi lahko poplačal svoje kredite, kar pripelje do uveljavljanja garancij s strani investitorjevih upnikov ali izvršilnih in stečajnega postopka.

 

Na kratko lahko opišemo tudi konkretno neskrbno ravnanje nadzornega organa v zadevi I Cpg 1375/2010, kjer se je nadzornik s pogodbo zavezal (med drugim) opravljati strokovni nadzor nad izvajanjem gradbenih, gradbeno obrtniških in inštalacijskih del do izgradnje objekta do 3. podaljšane gradbene faze in zunanje ureditve z bazenom v skladu z določili ZGO-1. Nezadostna skrbnost se je pokazala pri izvajanju nadzora nad izvajanjem hidroizolacije in izvedbe odvodnjavanja pri objektu, postavljenem na s stališča prisotnosti vlage problematičnem terenu (hribu). Sodišče je ugotovilo, da je izvedba hidroizolacije kritična faza vsake gradnje, saj po dokončanju objekta navzven ni vidna in je pri tehničnem pregledu niti ni mogoče preverjati. Preveri se lahko le projekt in gradbeni dnevnik, zato je prisotnost nadzora še toliko bolj pomembna. Hidroizolacija ni bila izvedena po projektu (saj je bila izvedena z drugačnimi materiali), za kar investitor ni dal soglasja, izvedena pa je bila tudi pomanjkljivo. Nadzorni organ je potrdil, da so bile vse pomanjkljivosti odpravljene in da so vsa dela izvedena v skladu s pravili stroke. Nadalje pa je bilo nepravilno izvedeno tudi odvodnavanje teras in dvorišča okoli objekta, ki je bilo izvedeno tako, da se je voda namesto od objekta stekala v objekt in nato po prezračevalnih jaških tekla v objekt, kar je povzročilo zamakanje v apartmajih in kleti. Nadzornik bi nepravilno odvodnjavanje moral opaziti in od izvajalca zahtevati odpravo te napake, česar pa ni storil, nasprotno, potrdil je, da so bila vsa dela izvedena v skladu s pravili stroke. Nadzornik je torej potrdil kvaliteto dokončanja gradbenih del na objektu, čeprav vse pomanjkljivosti ob podpisu primopredajnega zapisnika niso bile odpravljene.

 

Kot lahko vidimo je sodna praksa v obravnavanem primeru začrtala strožje kriterije v zvezi z odgovornostjo nadzornika gradbenih del. Pomembno je torej, da nadzornik vestno, skrbno in odgovorno po pravilih stroke nadzoruje in opozarja na napake, ki se pojavljajo pri gradnji. Kakršnekoli koristi, ki bi nadzorniku lahko nastale pri neskrbnem delu, namreč ne odtehtajo povzročene škode.