Priročniki Publikacije  

Javno naročanje inženirskih storitev
Aleksander Petrovčič, univ. dipl. ekon.
svetovalec predsednika
Računsko sodišče Republike Slovenije

Med zakonske pristojnosti Računskega sodišča Republike Slovenije sodi tudi revidiranje poslovanja uporabnikov javnih sredstev. Pomemben segment revidiranja predstavlja javno naročanje. V nadaljevanju bom predstavil svoja osebna strokovna mnenja o spremembah in učinkovitosti javnega naročanja, ki niso nujno mnenja Računskega sodišča, in slednjega v nobenem primeru ne zavezujejo.

Kdo je vpet v javno-naročniški zakonodajni okvir?
Čeprav se na prvi pogled zdi, da javno-naročniška zakonodaja vpliva le na naročnike oziroma investitorje na eni strani ter ponudnike na drugi, je ta vtis napačen. Uporabniki zakonodaje s področja javnega naročanja so namreč poleg naročnikov in ponudnikov tudi podizvajalci in nadzorni organi oziroma osebe, med katere sodijo Računsko sodišče, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil, sodišče, Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna, notranji revizorji pri neposrednih in posrednih uporabnikih proračuna in nadzorne institucije Evropske unije (na primer Evropsko računsko sodišče) ipd.. Zakonodaja s področja javnega naročanja, takšna kot je, ima na vse naštete uporabnike razmeroma velik učinek. Ti so jo pri svojem delu primorani uporabljati, pri tem pa se srečujejo z nejasnostmi in / ali pretirano normiranostjo nekaterih določb te zakonodaje, kar lahko otežuje njihovo delo oziroma poslanstvo. 

Spremembe zakonodaje v letu 2010 in 2011
Zakonodaja (ZJN-2 in ZJNVETPS), ki postopkovno ureja področje javnega naročanja, je bila v letošnjem letu spet prenovljena, čeprav je bila spremenjena že v lanskem letu. Poleg tega je bila letos ponovno spremenjena pravo-varstvena javno-naročniška zakonodaja. Moje osebno mnenje je, da so spremembe zakonodaje prepogoste, prav tako pa tudi nemalokrat nepotrebne. Spremembe se (običajno) utemeljuje z zahtevami direktiv kot tudi s potrebo po saniranju določenih neustreznih določb zakona z namenom povečati uspešnost ter učinkovitost sistema javnega naročanja. Prepogosto pa se pri teh spremembah dogaja, da poskušajo odpraviti ali celo odpravijo določene nejasnosti, hkrati pa odprejo nove dileme oziroma nejasnosti. 

Primer določbe, ki ostaja prenormirana
24. člen ZJN-2 oziroma 32. člen ZJNVETPS se od prve verzije ZJN-2 oziroma ZJNVETPS v delu, ki ga navajam, nista bistveno spremenila. Menim, da po nepotrebnem zajemata preveč vrednostnih razponov ter dopuščata preveč različnih postopkov javnega naročanja znotraj istega vrednostnega razpona. Utemeljeno se lahko vprašamo, čemu je takšno zapleteno urejanje sploh namenjeno. Namreč, uporabniki zakonodaje na področju javnega naročanja, s poudarkom na naročnikih in ponudnikih, potrebujejo predvsem pregledne in preproste rešitve in ne rešitve, ki jih pri njihovem vsebinskem delu brez utemeljenega razloga kvečjemu begajo in jim niso v pomoč. Osebno se že dalj časa sprašujem, zakaj uspemo nekatere določbe praviloma vedno bolj zaplesti, kot je nujno potrebno po relevantni javno-naročniški direktivi. Namreč, do EU vrednostnih pragov, ki terjajo objavljanje javnih naročil, poleg objavljanja na portalu javnih naročil, tudi v Uradnem listu EU, bi bili lahko postopki javnega naročanja in pravila za uporabo preprosteje urejeni in ne bi bil ZJN-2 oziroma ZJNVETPS nič v nasprotju z EU pravom in relevantno javno-naročniško direktivo. 

Kaj lahko pričakujemo od strokovnega izpita iz javnega naročanja?
Sedmi odstavek 24. člena ZJN-2 oziroma sedmi odstavek 32. člena ZJNVETPS določata, da lahko nekatere posebej omenjene postopke javnega naročanja vodi in v njih odloča le oseba, ki ima opravljen strokovni izpit iz javnega naročanja. Vezano na strokovni izpit bo potrebno ločevati med znanji za vodenje postopka (tako imenovana procesna znanja) in znanji o konkretnem predmetu naročila (tako imenovana vsebinska znanja ter poznavanje relevantnega trga). Idealno stanje bi predstavljala pridobitev interdisciplinarnih znanj, kar je praviloma težko doseči v eni osebi. Namreč nekdo, ki je na primer dober poznavalec področja gradenj, je težko hkrati tudi (dober) poznavalec področja informacijske tehnologije ipd. Kvaliteta in doprinos strokovnega izpita iz javnega naročanja k učinkovitejšemu in uspešnejšemu javnemu naročanju bosta v izhodišču odvisna od vsebine in načina izvajanja izpita.

Pričakovanja, želje oziroma razmišljanja za učinkovitejše javno naročanje
Pogrešam(o) preprostost pravil javnega naročanja pod EU vrednostnimi pragovi, kar kliče po deregulaciji pravil pod temi pragovi. Prav tako velja razmisliti o morebitni deregulaciji pravil nad EU vrednostnimi pragovi, saj so nekatere rešitve v relevantni javno-naročniški direktivi. Pogoste oziroma nagle spremembe javno-naročniške zakonodaje lahko ogrožajo pravno varnost vseh udeležencev. Določena praksa se na področju javnega naročanja zaradi pogostih oziroma naglih sprememb zakonodaje niti izoblikovati ne more. Menim, da so tako imenovana ne-predpisana izobraževanja oziroma strokovna srečanja potrebna zaradi izmenjave stališč oziroma praktičnih izkušenj. Korist od tega imajo vsi, saj se udeleženci takšnih izobraževanj, vključno s predavatelji, strokovno nadgrajujejo.