Priročniki Publikacije  

Novela Zakona o kmetijskih zemljiščih

 

Marijana Vugrin, univ.dipl.inž.geod.

Članica MSGeo

 

Novela Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-C), katere določila so stopila v veljavo 18. Junija 2011, je po osmih letih ponovno uvedla dajatev za zaščito kmetijskih zemljišč. Za razliko od predhodne dajatve, ki je višino le-te vezala na površino gradbene parcele (površina za gradnjo objekta in površino za rabo objekta), se je nova dajatev vezala na celotno površino zemljiških parcel, ki so bile vključene v gradbeno dovoljenje, če je vsaj del posamezne parcele bil opredeljen kot kmetijsko zemljišče po namenski ali dejanski rabi. Torej, če naj bi se gradnja objekta z zazidano površino 250 m2 izvajala na parceli 3000 m2, katere del je bil opredeljen kot kmetijsko zemljišče, se je odškodnina izračunala za vso parcelo. Znaten vpliv na višino odškodnine so imele tudi bonitetne točke, pripisane posamezni parceli. Višina odškodnine, ki jo je bilo potrebno plačati, je včasih bistveno presegala celo komunalni prispevek in je znašala v zgoraj omenjenem primeru celo več kot štirideset tisoč eurov.

 

Tako visoka dajatev je zavrla marsikatero predvideno gradnjo, zato so bile na novelo Zakona o kmetijskih zemljiščih ZKZ-C s strani strokovne in laične javnosti usmerjene upravičene kritike. Posledica teh kritik je bilo sprejetje nove novele Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-D), katere določila so stopila v veljavo 15. avgusta 2012 in to brez prehodnega obdobja in celo z možnostjo zahteve povračila preveč plačane odškodnine odmerjene po noveli ZKZ-C.

 

Novela ZKZ-D je ohranila dajatev, spremenila pa je pogoje za izračun in znižala vrednosti obračunskih točk. Osnova za izračun ni več celotna parcela, ampak tlorisna površina objekta na stiku z zemljiščem, ki posega na kmetijsko zemljišče, če ima ta boniteto večjo od petdeset točk. Kmetijsko zemljišče za potrebe odškodnine je določeno v grafičnem delu evidence dejanske rabe kmetijskih zemljišč, ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, bonitetne točke so prikazane v opisnem delu zemljiškega katastra. Zaradi križanja podatkov različnih evidenc, ki jih v večini primerov ni mogoče pridobiti s vpogledom v javne evidence, mora biti površina za izračun določena v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja.

 

Določila novele ZKZ-D so bila sprejeta brez posvetovanja s projektantsko in geodetsko stroko. Tik pred objavo novele so predstavniki Ministrstva za kmetijstvo in okolje zaprosili predstavnike IZS in ZAPS za pomoč pri oblikovanju sprememb v projektni dokumentaciji, na način, ki bo omogočal enostavno in nedvoumno določitev višine odškodnine upravnim delavcem.

 

Prvotno svetovanje predstavnikov IZS in ZAPS se je spremenilo v operativno delo, saj so določila novele ZKZ-D tako ohlapna in nerazumljiva, da je bilo potrebno najprej pripraviti operativno navodilo. Sledila je izvedba izobraževanj za upravne enote (21. avgust), za člane IZS (30. avgust in 29. november) in člane ZAPS (26. september – Novo Mesto; 8. oktober – Nova Gorica, 11. oktober – Koper; 24. oktober – Ljubljana), ki so jih skupaj izvedli predstavniki IZS in ZAPS. Pri pripravi operativnih navodil in pri izvedbi izobraževanj je bilo ugotovljeno, da je potrebno zaradi obilice odprtih vprašanj pripraviti podzakonski akt, ki bo natančno opredeljeval način izračuna za različne objekte in različne načine gradnje (stavba v nagnjenem terenu, delno vkopane stavbe z različno rabo, …).

 

Spremenjena projektna dokumentacija mora vsebovati podatke o:

• dejanski rabi na parcelo in meje med različnimi dejanskimi rabami znotraj parcele,
• boniteto na parcelo in meja med vrednostjo 0 točk in drugo vrednostjo znotraj parcele,
• prisotnost zemljišča pod stavbo (ZPS) na kmetijski rabi in
• površino objekta od katere se odmeri odškodnina.

 

Prve tri sklope podatkov je potrebno zagotoviti kot dodatno vsebino geodetskega načrta. Na podlagi podatkov podanih v geodetskem načrtu projektant postavi v prostor objekt in določi površino za izračun odškodnine.

 

V geodetskem načrtu je torej potrebno prikazati meje med posameznimi dejanskimi rabami (kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, pozidana zemljišča, nerodovitna zemljišča in vodna zemljišča). Podatke grafičnega sloja dejanske rabe pridobi izdelovalec geodetskega načrta na spletni stani Ministrstva za kmetijstvo in okolje in jih mora pravilno povezati s parcelami zemljiškega katastra (odprava lokacijske nenatančnosti zemljiškokatastrskega prikaza – odprava zamika zemljiško katastrskega prikaza (ZKP)). Ker še ne obstaja izdelan enoten sloj bonitet, mora ročno pripisati vrednosti bonitetnih točk posamezni parceli in določiti lokacijo morebitnega zemljišča pod stavbo vodenega v zemljiškem katastru. Zemljišče pod stavbo ima vedno določeno boniteto 0. Podatke je potrebno predstaviti grafično in tabelarično.

 

Na tako izdelan geodetski načrt projektant umesti objekt in prikaže površine, za katere se bo odmerila odškodnina grafično in tabelarično.

 

V primerih, ko imajo vse parcele na katerih se bo izvajala gradnja enako dejansko rabo z enakim številom bonitetnih točk ni potrebno prikazovati dodatne vsebine v projektni dokumentaciji. Zaželeno je, da se ta ugotovitev poda v certifikatu geodetskega načrta in v vodilni mapi projektne dokumentacije.