POZOR: Nahajate se na arhivski strani spletne strani INŽENIRSKE ZBORNICE SLOVENIJE.
Za aktualne informacije obiščite www.izs.si

Priročniki Publikacije  


Beseda predsednika Komisije za trajnostno gradnjo: Trajnostna gradnja predstavlja svet dodane vrednosti, kjer boljša inženirska storitev stane več

Predsednik Komisije IZS za trajnostno gradnjo

Mitja Lenassi

 

 


Razprave v svetu so povzročile zaskrbljenost zaradi emisij ogljika in drugih onesnaževalcev, ki jih povzroča uporaba fosilnih goriv, pa tudi izpostavile vprašanja glede dostopanja do virov energije in vode. V povezavi s tem obstaja vse večje zavedanje o vplivu grajenega na naravno okolje. Številne države so se odzvale z vzpostavitvijo različnih sistemov ocenjevanja zelene in trajnostne gradnje. Razlika med zeleno in trajnostno gradnjo je v stopnji zmanjševanja vpliva gradnje na okolje ob sočasnem zagotavljanju zdravega in udobnega notranjega okolja. Vzemimo za primer les. Ta je zanesljivo zelen, vendar ni nujno zelena tudi njegova obdelava. Pri trajnostni gradnji gre za združevanje obojega. Trajnostna gradnja je opredeljena kot tista, ki doseže nadpovprečne lastnosti skozi vseživljenjsko dobo stavbe na naslednjih področjih:

 

  • zmanjšanja porabe naravnih virov skozi bolj učinkovito izrabo neobnovljivih virov energije ter drugih naravnih virov, zemljišča, vode in gradbenih materialov, vključno z izrabo obnovljivih virov energije s ciljem doseganja neto nič energijske porabe,
  • zmanjšanja izpustov, ki negativno vplivajo na našo atmosfero in posledično tudi na notranje okolje, še posebej tistih, povezanih s kakovostjo zraka, nastanka toplogrednih plinov, globalnega segrevanja, prašnih delcev ali kislega dežja,
  • zmanjšanja odlaganja trdnih odpadkov in odpadnih vod, vključno z gradbenimi odpadki, odpadki uporabnikov, kanalizacijo in padavinskimi vodami ter z vsem tem povezano potrebno infrastrukturo,
  • zmanjšanja vpliva na ekosistem okolice,
  • optimiziranja kakovosti notranjega okolja, vključujoč kakovost zraka, toplotnih pogojev, osvetlitve, zvočnosti/hrupnosti in izgleda, vse z namenom dojemanja fiziološkega in psihološkega udobja.

 

Kakšna je pri tem vloga inženirja? Inženirja, delujočega na področju ogrevanja, hlajenja in prezračevanja je brez dvoma odločilna. Nemogoče je pripraviti projekt stavbe grajene po trajnostnem načelu brez vključitve ravno te stroke. Inženir neprecenljivo pomaga arhitektu pri upoštevanju vpliva lege stavbe v prostoru, obliki in razsežnosti talne plošče ali pri sprejemanju odločitve, katera vrsta zasteklitve prinaša kar največ naravne osvetlitve ob sočasni analizi vpliva prenosa toplote. Nadalje pomaga pri izbiri sistema konstrukcije in zunanjih obodnih površin v namen koriščenja toplotnega učinka mase s ciljem zmanjšanja potreb inštalacijske opreme. Skupaj z inženirjem električnih inštalacij pomaga vključiti naravno osvetlitev in krmiljenje umetne razsvetljave, ko je prva na razpolago, kar ima za rezultat znižano hladilno potrebo in znižanje vršnih obremenitev. Manjša inštalacijska oprema se odraža v zmanjšanih statičnih obremenitvah in električnih močeh, nižjih stroških obratovanja in vzdrževanja, nižji začetni investiciji, skratka nižjih vseživljenjskih stroških stavbe.

 

Inženir delujoč na področju vodovoda in kanalizacije skupaj z gradbenim inženirjem in arhitektom zunanje ureditve lahko zmanjša rabo pitne vode ter odvodne količine fekalnih in meteornih vod. Na primer z uporabo brezvodnih pisoarjev, uporabo deževnice in “sivih” odpadnih vod za zalivanje ali splakovanje stranišč. Odvisno od vrste stavbe se zbrana kondenzirana voda od hladilnih naprav lahko uporabi za opisana primera ali kot dodajna voda za potrebe hladilnih stolpov. V fazi načrtovanja inženir pretehta prednosti zračno in vodno hlajenih generatorjev hladu tudi ob primerjavi porabe vode oziroma električne energije. Preučiti mora lokalne podnebne pogoje, kakšne alternative in strategije je mogoče najbolje uporabiti in izdelati večplastno analizo znotraj vseživljenjskega obdobja v namen vodenja lastnika skozi postopek odločanja, katerega predstavlja labirint zapletenih vprašanj, ki obdaja trajnostno gradnjo.

 

Pravijo, če znaš napisati enačbo problema, potem imaš tudi rešitev. Vendar ne gre zamenjevati slepe uporabe enačbe z inženirstvom. Uspešen inženir mora znati oboje, napisati enačbo in razumeti njeno načelo. Enačba se sestoji iz spremenljivk in nespremenljivk. Slednje so določene in nanje ni mogoče vplivati. Torej lahko inženir reši problem in vpliva na izid zgolj in samo z upravljanjem spremenljivk. Ob razumevanju te preproste predpostavke se ključna razmerja in odvisnosti pokažejo sama od sebe in rešitev postane očitna. Pri trajnostni gradnji mora inženir prestopiti od običajnega podajanja odgovorov na vprašanja drugih k aktivnemu sodelovanju pri odločanju, kako doseči postavljene cilje projekta. S tem prestopi tudi iz povsem običajne storitve, kjer je zmožen vsakdo izdelati projekt in velja pravilo najnižje cene. Trajnostna gradnja predstavlja svet dodane vrednosti, kjer bo boljša inženirska storitev stala več.

 

Tudi zato je IZS ustanovila Komisijo za trajnostno gradnjo, ki bo delovala predvsem na področju energetske učinkovitosti, rabe pitne vode in notranjega okolja, manj na področju umestitve stavbe v prostor in uporabljanih materialov. Med nalogami komisije bo tudi vzpostavitev nabora strokovnih izobraževanj, ki se bodo pričakovano zaključila z izpitnim preverjanjem znanja in podeljevanjem strokovnih potrdil za določena strokovna področja. V ta namen komisija potrebuje najprej seznanitev s povprečnim inženirskim znanjem in razumevanjem posamezne tematike. Kot prva je izpostavljena energetska učinkovitost, za kar je na spletni strani IZS pripravljen vprašalnik. Sledili bosta še vprašanji iz ostalih dveh izpostavljenih področij. Inženirje, delujoče na področju energetske učinkovitosti, pozivamo, da s svojim sodelovanjem pomagate ugotoviti presečno tozadevno znanje.