Priročniki Publikacije  

dr. Primož Gspan, univ.dipl.fiz.
Član UO MST

 

Med najpomembnejšimi zahtevami, ki jih mora izpolniti načrtovalec/izvajalec načrtovane investicije (tehnologije, objekta) sta brez dvoma naslednji dve: zagotovitev procesne varnosti ter zagotovitev varnosti in zdravja za uporabnika ves čas uporabe načrtovane investicije. Zato pa je treba najprej poznati tveganja in njihovo obvladovanje ter pravočasno načrtovati ukrepe za obvladovanje tveganj. Najbolj učinkovito in najcenejše zagotavljanje varnosti je ravno faza načrtovanja oz. postopek projektiranja.

Nemotenemu poteku dejavnosti je namenjena procesna varnost. Zahteve za varnost in ohranitev zdravja profesionalnega uporabnika opredeljuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu ZVZD-1(Ur.l.RS 43/2011) s podzakonskimi predpisi. Dodatni pripomoček projektantu je Splošna smernica za pripravo projektne dokumentacije – Varnost in zdravje pri delu (IZS MST 06/2012, 1. in 2. del). Zagotovitev procesne varnosti in varne in zdrave uporabe pa temeljita na tehnološkem načrtu in tveganjih, izhajajočih iz tehnologije in predvidenega načina dela.

Splošne principe in najpogosteje uporabljene metode procesne varnosti vsebujeta Standarda SIST ISO 31000 in SIST ISO/IEC 31010. Temeljno orodje za oceno varnost in zdravja za uporabnika po ZVZD-1 je “Izjava o varnosti z oceno tveganja”, ki je že utečena praksa. Področji procesne varnosti ter varnosti in zdravja pri delu za uporabnika imata številne skupne principe. Pogosta vprašanja kažejo, da so analize tveganj projektantom manj domače. Zato sta v naslovu omenjena slovenska standarda posebej dobrodošla. Oba sta pregledno in sistematično urejena. Ker sta standarda obsežna in za praktično uporabo zahtevata predhodna znanja in izkušnje, se je treba na tem mestu omejiti le na pregled vsebine.

 

Standard SIST ISO 31000:2011 “Obvladovanje tveganj – Načela in smernice za obvladovanje tveganja” je osnovni standard. Obravnava načela in uveljavljene principe varnosti. Vsebuje bogato slovensko izrazje s področja varnosti. Posebej obravnava tri pojme:

·          “Načela” s poudarkom, da obvladovanje tveganj ustvarja in varuje vrednost, da je sestavni del vseh organiziranih proizvodnih procesov, je del odločanja, poudarja pomen negotovosti, sistematično in strukturirano obvladovanje varnosti, ki mora biti prilagojeno in usklajeno kontekstu organizacije in profilom tveganja, mora upoštevati človeške in kulturne dejavnike, mora biti pregledno, dinamično, ponovljivo, odzivno in mora omogočati izboljševanje organizacije.

·          V “okviru” obvladovanja varnosti so razdelane naloge, pooblastila in zavezanosti v organizaciji (zasnova, izvajanje obvladovanja, spremljanje, pregled in izboljševanje varnosti).

·          V “procesu” so obravnavni posamezni elementi, njihova medsebojna povezava (komuniciranje z zunanjimi in notranjimi deležniki, spremljanje in pregled, vključno z rednem preverjanjem in nadzorom).

 

Standard SIST ISO/IEC 31000:2011 “Obvladovanje tveganj – Tehnike obvladovanja tveganja” je izvedbeni in dopolnilni standard k osnovnemu in zanj ni slovenske verzije. Tehnike za obvladovanje tveganja razume kot tehnične pripomočke za identifikacijo in vrednotenje, oceno sprejemljivosti tveganja in izbire optimalnih ukrepov, za primerjanje izvedljivosti, uporabnosti in učinkovitosti ukrepov. Definira koncept ocenjevanja tveganj, ki vsebuje namen in prednosti, okvir ocenjevanja tveganj, namen, med koristmi navaja na prvem mestu razumevanje tveganja in njegov vpliv na cilje organizacije. Opozarja na negotovosti analiz. Dodatek A vsebuje tabelarično primerjavo uporabnosti ocenjevalnih metod, vplivnost posameznih faktorjev (zmožnost, negotovost, kompleksnost) ter možnost kvantifikacije rezultata. Dodatek B vsebuje sistematični opis 29. splošno najbolj znanih tehnik za ocenjevanje tveganj: viharjenje možganov (Brainstroming), strukturirani in semi (pol-) strukturirani intervali (Structured and semistructured intervals), tehnika Delphi (Delphi techniqe), kontrolniki (Check-lists), Predhodna analiza tveganja (PHA), HAZOP (Hazard and operability study), analiza nevarnosti in kritične kontrolne točke (Hazard analysis and critical control points), ocena toksičnosti (Toxicity assessment), strukturiran “kaj-če” (Technics “What-If”), analiza scenarija (Scenario analysis), analiza vpliva na posel (Bussines impact analysis), analiza temeljnih vzrokov (Root cause analysis RCA), analiza napak in posledic (Failure modes and effects FMEA) in analiza vrste napak in kritična analiza (Failure modes and effects FMECA), drevo napak (FTA-fault tree analysis), drevo dogodkov (ETA-event tree analysis), analiza vzrokov in posledic (Cause-consequences analysis), analiza vzroka in učinka (Cause-and-effect analysis), analiza varnostnih plasti (LOPA-layers of protection analysis), drevo odločanja (Decision tree analysis), ocena zanesljivosti človeka (HRA-human reliability assessment), analiza metuljčka (Bow tie analysis), na zanesljivost osredotočeno vzdrževanje (RCM-reliability centered maintenance), analiza vtihotapljenosti (SA-sneak analysis) in krožna analiza vtihotapljenosti (SCI-sneak circuit analysis), analiza Markova (Markov analysis), simulacija Monte Carlo, bayesova statistika in Bayesove mreže (Bayesian statistics and bayesian nets), krivulje FN (FN curves), indeksi tveganja (Risk indices) in matrika posledic/verjetnosti (Conseqence /probability matrix).

Opis vseh teh naštetih tehnik sistematično vsebuje: pregled in uporabnost metode, potrebne vhodne podatke, postopek, učinek, zmogljivost, negotovost in omejitve.

Odlika obeh standardov je poenoten sistematični pregled načel in metod obvladovanja tveganj. Praktična uporaba zahteva še dodatna znanja in izkušnje. Več podatkov o posameznih metodah in tehnikah je v strokovnih virih.