V sredo, 22. 10. 2014 je potekala okrogla miza z naslovom “Uporaba tèrmina ‘enakovredno’ v popisih del”.

Zaključki okrogle mize:

1.        IZS naj pristopi k pripravi osnovnih tehničnih specifikacij po strokah. To naj ne bi bili popisi posameznega kosa materiala oz. opreme, ampak bolj opis – specifikacija posameznega sklopa: npr. opis sistema ogrevanja (vključno z vrsto kotla, črpalk …), sistema prezračevanja in klimatizacije, itd.

2.        IZS mora seznaniti (javne) naročnike s tem, da je prisotnost odgovornega projektanta na gradbišču NUJNOST, ki pa ni kar samodejno zajeta v ceni projektiranja. Cena storitve (projektantskega nadzora) je odvisna od vsebinskega in količinskega obsega.

3.        IZS mora seznaniti (javne) naročnike s tem, da je EDINA prava osnova PROJEKTNA NALOGA, ki naj ne bi izražala ambicije projektanta, ampak dejanske potrebe naročnika. Tako v popisih ne bi našli “najboljšo opremo na trgu”, ampak takšno, katere vračilna doba je največ štiri leta.

4.        IZS naj preko strokovnih svetov posameznih matičnih sekcij, proti plačilu, ponudi pomoč pri posameznem presojanju “enakovrednosti”.

5.        Načeloma naj popis pripravi projektant, brez navedbe proizvajalca, s tipom in pripisom ali enakovredno, naročnik pa naj zahteva, da vsak ponudnik že v fazi razpisa navede, kaj ponuja. Pri ugotovljeni ustreznosti ponujenega, že v fazi razpisa, to postane pogodbena obveza. Slaba stran te pobude je, da bo morala strokovna skupina (vsekakor projektant) naročnika, pregledati vso ponujeno opremo vseh ponudnikov (tudi na primer dvajsetih) in ne samo izbranega izvajalca po podpisu pogodbe. To pomeni od najugodnejšega ponudnika do izbora najugodnejše ponudbe.

6.        Pri strokovnih izpitih naj se kandidate seznani tudi z zahtevami ZJN-2.

Sicer pa je bilo videti, da nihče od prisotnih ni nasprotoval ugotovitvi, da ZJN-2 dejansko dopušča pripravo tehničnih specifikacij na način:

a.  ali z navedbo tehničnih lastnosti

b.  ali z navedbo proizvoda in tipa, ter samo v tem primeru s pripisom “ali enakovredno”.

SPLOŠNA PRIPOROČILA za pripravo tehničnih specifikacij ob zelo jasnem izhodišču: Odgovorni projektant ima široko diskrecijsko pravico pri presojanju “enakovrednosti” oz. “odgovarjanju tehničnim specifikacijam”, zato mora presojati POŠTENO in OBJEKTIVNO!

1.        TEHNIČNE SPECIFIKACIJE morajo odgovarjati tehničnemu poročilu, izračunom, risbam, … . V njih pa mora biti tudi navedeno, kdo nosi stroške manjših ali ne tako malih uskladitev načrta zaradi dimenzijskih sprememb (na primer velikost betonskega podstavka).

2.        Pri javnem naročanju ni potrebno (zelo verjetno celo v nasprotju z ZJN-2), poleg TEHNIČNIH SPECIFIKACIJ, navajati še proizvajalcev, modelov, tipov …, če je mogoče tehnične specifikacije zadostno definirati.

3.        TEHNIČNE SPECIFIKACIJE morajo biti usklajene z dejanskimi podatki na trgu razpoložljive opreme, projektant pa mora (ali bolje sme) navesti samo tiste tehnične lastnosti, ki so dejansko POMEMBNE za izpolnitev projektnih zahtev. Projektant si ne sme puščati “odprtih zadnjih vrat” za zavračanje konkurenčnih proizvodov zaradi MINORNIH razlik! n

Predstavitve z okrogle mize so objavljene na spletni strani:  http://www.izs.si/novica/n/zakljucki-okrogle-mize-uporaba-termina-enakovredno-v-popisih-del-1572/.