Priročniki Publikacije  

mag. Barbara Škraba Flis, univ.dipl.inž.grad.
Generalna sekretarka IZS

 

 

Ministrstvo za javno upravo (MJU), Direktorat za javna naročila, je pripravilo osnutek predloga novega Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) in ga zadnje dni maja poslalo v enomesečno javno obravnavo. Z zakonom se v slovenski pravni red prenašata Direktiva 2014/24/EU o javnem naročanju in Direktiva 2014/25/EU o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti na vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev.

MJU je v spremnem dopisu zapisalo, da “je pristopilo k prenovi na podlagi besedila obeh direktiv, ki pa se ne moreta bistveno spreminjati, razen v segmentih, kjer je to posamezni državi članici izrecno omogočeno” ob upoštevanju ugotovljenih prednosti in pomanjkljivosti obstoječega sistema javnega naročanja, pri čemer “je s predlogom nove nacionalne ureditve zagotovilo poenostavitve, večjo fleksibilnost in učinkovitost javnega naročanja”. Pri tem je MJU zasledovalo cilj “povečanja učinkovitosti in gospodarnosti javnega naročanja in informatizacije postopkov, katerega namen je povečati transparentnost javnega naročanja in omejiti korupcijska tveganja”.

Navedeno pomeni, da je MJU bolj kot ne le prepisal obe direktivi in jih združil v enoten zakon (in ne dva kot doslej) ter na mestih, ki dopuščajo manevrski prostor državam članicam, le tega izkoristil. Tako je med drugim v zakon zapisal obvezo, da “v primeru javnih naročil arhitekturnih in inženirskih storitev naročnik ne sme uporabiti zgolj cene kot edinega merila pri oddaji javnega naročila”, za kar smo si intenzivno prizadevali v zadnjem letu in pol in uspeli.

Zakon vsebuje določila, s katerimi bo država preprečevala socialni dumping pri javnih naročilih, za kar smo si prav tako prizadevali, in spodbujala pristop k izračunu stroškov v življenjski dobi. Pri slednjem velja omeniti, da smo si prizadevali za zapis o uveljavitvi in obvezni uporabi enotne metodologije izračuna stroškov, a je v zakonu ni zaslediti kljub temu, da je MJU v obrazložitvi osnutka predloga zakona sam povzel EU in zapisal, da “če za izračun stroškov v življenjski dobi ni na voljo skupne metode EU, se lahko taka metoda določi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Metoda mora biti splošna in nediskriminatorna, torej ne izključno namenjena posebnemu postopku javnega naročila ter objektivna, zahtevane podatke pa mora podjetje zagotoviti z razumnim prizadevanjem.”

Zaenkrat MJU nismo uspeli prepričati, da si področje naročanja inženirskih storitev zaradi svoje specifičnosti in dolgoročnih posledic zasluži posebno mesto s podrobnejšo obravnavo in obvezami za javne naročnike v posebnem poglavju zakona. MJU stoji na stališču, da je ZJN sistemski zakon, katerega namen ni urejanje posameznih področij naročil. MJU se sicer zaveda problematike javnega naročanja tako inženirskih storitev kot gradenj ter tudi vodenja investicij in nadalje meni, da bi bilo mogoče to problematiko urediti bodisi v okviru zakona o graditvi objektov (ZGO) bodisi kakšnega drugega zakona, medtem ko sam načrtuje izdati neobvezno smernico o javnem naročanju arhitekturnih in inženirskih storitev po sprejetju ZJN-3. (Opomba: Osnutek smernice smo MJU predali pred letom dni.) S stališčem MJU smo seznanili Direktorat za prostor Ministrstva za okolje in prostor (MOP) in ga pozvali, da on vključi določila o javnem naročanju inženirskih storitev in vodenju investicij v novelo ZGO, ki jo pripravlja in naj bi bila sprejeta do konca leta, a je naš poziv zavrnilo ter v svojih pripombah, naslovljenih na MJU, podprlo naše pripombe na ZJN-3.

 

Iz stališča IZS k osnutku predloga ZJN-3

 

Osnutek predloga ZJN-3

 

• ne rešuje akutnih problemov javnega naročanja inženirskih storitev, na katera smo direktorat za javna naročila in javnost intenzivno opozarjali zadnji dve leti,
• je napisan le v korist naročnikov, s čimer je ignoriran eden od osnovnih vidikov, ki jih mora po evropski direktivi zagotavljati javno naročanje, to pa je vidik enakopravnosti naročnika in ponudnika,
• razumemo kot sporočilo ministrstva gospodarstvu in stroki, da država ne želi oziroma ni pripravljena spremeniti slabe prakse javnega naročanja inženirskih storitev, ne glede na to, kakšna dolgoročna škoda s tem nastaja gospodarstvu, stroki, uporabnikom objektov, grajenemu okolju, družbi in javnim financam (proračunom države in lokalnih skupnosti).

 

 

V osnutek predloga zakona je vključeno določilo, da je potrebno arhitekturne in inženirske storitve naročati na podlagi kakovosti in cene oz. stroškov, kar pozdravljamo, a je to žal le nastavek, ki v zakonu nima nadaljevanja in bo rezultiral v nadaljevanju slabe prakse javnega naročanja inženirskih storitev, v kolikor zakon ne bo istočasno določil najmanj še minimalnega nabora obveznih meril za vrednotenje kakovosti (usposobljenosti gospodarskih subjektov in strokovnosti njihovega ključnega kadra) in relativnega razmerja med vrednostjo kakovosti in cene/stroškov, pri čemer naj znaša minimalni delež vrednosti kakovosti 70 %, kot je to v uporabi v mednarodni praksi (svetovna banka, mednarodni denarni sklad). Javni naročnik bo namreč lahko nadaljeval s sedanjo slabo prakso. Namesto stroškov se bo odločil za ceno (znesek ponudbe) in izbral razmerje med ceno in kakovostjo 95:5 v prid cene, kakovost pa bo meril le z referencami ključnega strokovnega kadra, kot doslej, le da tokrat pod kakovostjo in ne kot pogoj za ugotavljanje usposobljenosti ponudnika.

 

Javno naročanje inženirskih storitev pa bo dokončno urejeno šele, ko bo zakon poleg tega določal še:

 

 

• enotno metodo vrednotenja finančnega dela ponudbe (predlagamo implementacijo italijanskega modela (v prilogi) ali enotno metodo izločanja neobičajno nizkih ponudb (kot na primer avstrijska mediana),
• obvezno objavo ocenjene vrednosti javnega naročila ob objavi javnega naročila (v razpisni dokumentaciji), kot to počnejo v tujini, s čimer bi bila zagotovljena enakopravnost in enakost ponudnikov ter transparentnost postopka,
• obvezen izračun ocenjene vrednosti inženirske storitve na podlagi enotnih parametrov, določenih s predpisom,
• obvezal javnega naročnika, da za vodenje investicije imenuje odgovornega vodjo investicije, ki bo enakovreden sogovornik ponudnikom in ki bo odgovarjal za svoje delo delodajalcu in poklicno,
• enotno metodo načrtovanja in vrednotenja ter posledično naročanja trajnostnih stavb,
• enotno metodo vrednotenja stroškov v celotni življenjski dobi objekta, katero morajo v razpisni dokumentaciji o oddaji javnega naročila dopolnjevati podatki o predvidenem gibanju cen energije, obrestnih mer in inflaciji v življenjski dobi objekta, s katerimi bodo računali vsi ponudniki, da bodo rezultati in s tem ponudbe primerljive.

 

Apel ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju

 

S stališčem IZS do ZJN-3 smo seznanili ministra Koprivnikarja, ga obvestili, da vztrajamo na naših predlogih in ponovno apelirali, da naše predloge za javno naročanje inženirskih storitev vključi v besedilo novega zakona, in sicer tako, da se za poglavjem o javnih natečajih predvidi novo poglavje o naročanju arhitekturnih in inženirskih storitev.

 

V prilogah poslanega dopisa smo ministru poslali tudi:

 

 

• predlog besedila dodatnega poglavja v ZJN-3, ki med drugim predvideva tudi sprejem vladne Uredbe o javnem naročanju arhitekturnih in inženirskih storitev, katere osnutek besedila smo prav tako priložili,
• minimalni nabor obveznih meril za vrednotenje kakovosti arhitekturnih in inženirskih storitev (usposobljenosti gospodarskih subjektov in strokovnosti njihovega ključnega kadra),
• enotno metodo vrednotenja finančnega dela ponudbe,
• pripombo na 2. člen ZJN-3, s katero smo predlagali, da se doda definicijo arhitekturnih in inženirskih dejavnosti, ki sedaj v zakonu manjka.

 

V nadaljevanju predstavljamo poglavitne novosti, ki jih prinaša ZJN-3.