Priročniki Publikacije  

Obstoječa in načrtovana zakonodaja s področja javnega naročanja ne rešuje bistvenih problemov gradbenega sektorja. Dejansko veljavna zakonodaja sili ponudnike v nižanje cen pod vsako razumno mejo. Sočasno s strani naročnikov večkrat prihaja do neetičnih ravnanj in zlorab sistema javnega naročanja.

Problem javnega naročanja (tako priprave zakonodaje kot njenega izvajanja) je, da ga pogosto vodijo posamezniki, ki ne poznajo predmetne problematike. Samo ozkogleda uporaba pravnih stališč, tako s strani zakonodajalca kot s strani javnega naročnika, brez zadostnih kompetenc iz področja, ki ga zakonsko urejajo ali iz tega področja izvajajo javno naročilo, ima pogosto za posledico pravni labirint, v katerem se najbolje znajdejo tisti, ki želijo zakonodajo zlorabiti.

Sočasno s pojavom gospodarske krize čuti javni sektor poleg pomanjkanja ustreznega (lastnega ali najetega) strokovnega znanja tudi pomanjkanje finančnih virov. Tako ne čudi dejstvo, da skušajo ”iznajdljivi” naročniki koristiti vsa sredstva, tudi takšna, kjer je vprašljiva najmanj moralnost, če že ne nespoštovanje zakonodaje, da pridobijo od ponudnika neupravičeno, brezplačno neko storitev ali izdelek. S tem sicer nekaj prihranijo zase, vendar dolgoročno škodijo celotni družbi. Ker če za kratkoročno korist uničiš ponudnika, bo to pomenilo, da bodo delavci tega podjetja naslednje leto na borzi in bodo v breme proračunu. Seveda je potrebno za razumevanje tega imeti določeno znanje in razgledanost, ki je žal na nivoju odločanja marsikdo nima.

 

Oglejmo si nekaj primerov zlorabe veljavne zakonodaje javnega naročanja.

 

Naročnik 1 je pripravil javni razpis, pri katerem je zlorabil Zakon o javnem naročanju ZJN-2 (27. člen, ZJN-2-UPB5, Url. l. RS, št. 12/2013), in sicer s koriščenjem tako imenovanega postopka konkurenčnega dialoga. Razpis ni podal osnovnih zahtev (opisa predmeta razpisa, projektne naloge, ni objavil vzorca pogodbe, manjkala je lokacija objekta, pričakovana velikost …). Naročnik je tudi zahteval, da mora ponudnik izkazati doseganje kriterijev ”nižja poraba energije” in ”gradbeni proizvodi, ki temeljijo na obnovljivih ali recikliranih surovinah”, pri tem pa ni podal kriterijev za vrednotenje in ocenjevanje meril (vsaj ne v smislu objektivne in neodvisne ocene).

Ob tem je naročnik še podal, da bo postopek uporabe konkurenčnega dialoga obsegal več krogov dialoga, dokler ne bo prišel do želene rešitve, ni pa bila predpisana oz. podana potreba naročnika. Naročnik tudi ni objavil imen članov strokovne komisije in si je celo dopustil pravico menjati člane v samem postopku dialoga itd..

Kar pa je tudi moteče, je to, da je naročnik od ponudnikov že pričakoval izdelavo projektnih rešitev, pri čemer ponudniki niso bili seznanjeni z jasnimi pravili izbora, obsegom, zato niso imeli pravne zaščite.

Na osnovi preučitve vsebine razpisa lahko ugotovimo, da je naročnik nezakonito zahteval in pričakoval od ponudnikov, da bodo podali svoje rešitve, čas in znanje brezplačno na razpolago, pri tem pa ponudniki nimajo zagotovljenega osnovnega pravnega varstva za zaščito po enakopravnem in neodvisnem vrednotenju ponudb (in del) ter varstva svojih pravic po poštenem plačilu opravljenih del (ki jih bodo opravili s ”krogi dialoga” do želene rešitve).

Prav tako se v tem primeru nakazuje sum kršenja veljavne zakonodaje, saj razpisan pristop pomeni neupravičeno bogatenje države in njenih inštitucij v pričakovanju, da bodo ponudniki brezplačno opravljali dela in nudili svoje storitve državi.

Sicer pa tudi neobjava vzorca pogodbe nakazuje in omogoča kasnejše izsiljevanje naročnika pri samem postopku sklepanja pogodbe.

Naj poudarimo še, da v času objave predmetnega razpisa ponudniki sploh niso vedeli, kaj naj nudijo oz. bodo morali nuditi in izdelati, s čimer je naročnik dosegel, da se marsikdo na omenjeni razpis ni javil. S tem se poraja sum na namerno izločanje konkurence in prilagajanje razpisa želenemu ponudniku.

Tudi sam sistem vodenja dialoga je bil takšen, da ni omogočal pravične in enakopravne obravnave potencialnih ponudnikov.

V celoti gledano, gre za postavljanje ponudnika v izkoriščan položaj, ko je brez pravnega varstva primoran nuditi brezplačno svoje znanje, usluge.

Na pisno zahtevo po pojasnilu in opisu poteka javnega razpisa komisija IZS za javna naročila ni prejela ustreznega in jasnega odgovora.

 

Naročnik 2 je v razpisu podal kriterije za vrednotenje ponudb, merilo pa je bila tudi ”višina porabe letne primarne energije”, pri čemer je predvidel, da bo največje število točk dosegel ponudnik, ki bo podal najnižjo višino porabe. Kaj to pomeni? Kdor poda nižjo vrednost oz. tako nizko vrednost, ki tehnično in ekonomsko v praksi ni dosegljiva, bo nagrajen (namesto izločen). Ob tako nestrokovnem vrednotenju ponudb je odprta možnost zlorabe mehanizma naročanja, do katerega je tudi dejansko prišlo.

Naj poudarimo, da je bistveno, da investitor sam določi izhodiščno najnižjo porabo letne primarne energije, saj s tem določi in posredno vpliva na kakovost objekta in na višino investicije. Namreč, nižja kot je navedena vrednost, višji so stroški investicije v nov objekt. Z nižanjem izhodiščne želene porabe energije od neke točke nesorazmerno raste cena novega objekta. S tem razpisovalec in porabnik proračunskih sredstev ravna izjemno negospodarno, saj dopušča, da ponudniki sami vplivajo na višino bodoče investicije, pri tem pa so nagrajeni tisti, ki investicijo nerazumno povišajo. Če pa še zavajajo z nedosegljivimi parametri, kot se je zgodilo v tem primeru, so celo dodatno nagrajeni.

Na pisno opozorilo o zlorabi naročila s strani ”najugodnejšega” ponudnika in prošnjo po pojasnilu o ukrepanju je komisija IZS za javna naročila prejela odgovor župana, da kot laik zaupa ponudniku in da naj se IZS, ki ni stranka v postopku, ne vmešava v postopek oddaje javnega naročila.

Posebna cvetka je primer Naročnika 3. V tem primeru je naročnik res temeljito razmislil, kako ”priviti” projektanta in izkoristiti sistem javnega naročanja. Ponudnik se je moral namreč že v ponudbi obvezati, da bo načrtoval sodoben, nizko energijski objekt, sočasno pa, da ne bo presegel predpisane višine investicije. Kasneje v času ugotavljanja dejanskega obsega razpisanih del, je bila naloga razširjena še na urejanje celotne okolice, vključno z dostopnimi prometnicami. In kaj je tu posebno zanimivo: zahteva, da bo projektant sam z lastnimi sredstvi pokril stroške, ki bodo presegali predvideno investicijo. Pri tem je potrebno omeniti, da je obseg del takšen, da tudi ob upoštevanih tržnih padcih cen ni moč doseči, da bi bila cena investicije nižja od zahtevane (razen na račun kvalitete ipd.). Zahteva je tudi sicer izjemno sporna, saj projektant nima vpliva na izvajanje in pogoje javnega razpisa pridobitve izvajalca kot tudi ni aktivna stranka pri urejanju pogodbenih določil in odnosov med naročnikom in izvajalcem. Seveda ne gre spregledati tudi moralno neetične zahteve, da je moral ponudnik skupaj s ponudbo že predati idejno zasnovo. Brezplačno, seveda.

Omenimo še primer Naročnika 4 (s področja distribucije električne energije). Ta je v povabilu k ponudbi za izvajanje strokovnega nadzora že predpisal vrednost del. In vrednost je bila primerna le za nekoga, ki bo opravil en (1) sam obisk (v času od primopredaje del, izvajanja in vse do tehničnega pregleda). Zanimivo, tudi takšen ponudnik se najde. Kaj lahko sklepamo? Da naročnik dejansko išče samo podpis in žig na izjavi o zanesljivosti objekta, ne pa dejanskega izvajanja nadzora. Podobno počnejo še marsikateri javni naročniki, ki bi že zaradi lastne dejavnosti morali vedeti, kaj je kakovost in spoštovanje stroke.

Seveda so tu še druge ”pogruntavščine” in nezakonite zahteve naročnikov:

 

• pogodbene zahteve ”če bo kaj manjkalo v popisih, bo to plačal projektant”,
• izjave ”če tega ne narediš zastonj, več zame ne boš delal”,
• neugodni plačilni pogoji z neustreznim finančnim tokom, ko dobi ponudnik pogojeno plačilo z veliko časovno zakasnitvijo z ozirom na opravljeno delo itd., pri temu pa so določene faze celo vezane na obveznosti naročnika.

 

To je samo nekaj zelo očitnih primerov zlorabe sistema javnega naročanja. O primerih naročnikov 1 in 2 je komisija IZS za javna naročila obvestila tudi ministrstvo, pristojno za javna naročila, Komisijo za preprečevanje korupcije in Računsko sodišče RS. Odgovora nismo prejeli od nikogar.

In potem se res lahko vprašamo, kako sploh še lahko naročniki zahtevajo, da naj se projektanti in nadzorniki obnašamo odgovorno? Pojem odgovornosti izhaja iz besede ”etika”. Etika govori o temu, kako se znajdejo in ravnajo ljudje, ki so na razpotju med različnimi vrednotami. Na to je vezan še izraz ”morala”, ki pomeni nek nabor pravil za ravnanje, kadar gre za koristi, pravice in dolžnosti do sebe in okolice. Etika in morala sta dva tesno povezana pojma, ki sta tudi izhodišče za pojmovanje besede ”odgovornost”. In v naši družbi pogosto manjka odgovornost na strani naročnikov. Žal poglavja o odgovornosti javnih naročnikov tudi osnutek predloga novega zakona o javnem naročanju ne definira in rešuje. Zato smo ministrstvu za javno upravo, ki je besedilo pripravilo, predlagali, da zakon s tem dopolni in mu posredovali tudi konkretno besedilo dopolnitve.

 

Prispevek izraža mnenje avtorja. Prispevek ne odraža mnenja uredništva in IZS. IZS za vsebino prispevka ne odgovarja.