Priročniki Publikacije  

(angleška modrost)

 

Te dni poteka javna razprava o osnutku novega Zakona o javnem naročanju (ZJN), s katerim želi vlada javno naročanje urediti skladno z evropsko direktivo, ki državam članicam Evropske unije postavlja kriterije, kako naj izvajajo javna naročila. Naše Ministrstvo za javno upravo (MJU), ki je pristojno za novi zakon, se je dela lotilo tako, da je pozvalo zainteresirano javnost naj komentira stari zakon s petimi točkami graje in petimi točkami pohvalnih vsebin, ki bi jih veljalo v prenovljenem zakonu ohraniti.

Komisija IZS za javno naročanje je seveda že takoj ob prejemu poziva ugotovila, da se vseh slabosti zakona preprosto ne da strniti v pet točk in da je dobrih strani starega zakona manj kot prstov ene roke. Vseeno smo se takoj lotili popisa kriterijev, ki naj bi jih na področju javnega naročanja inženirskih storitev uveljavil nov zakon. Povzeli smo tiste negativne izkušnje, ki so povzročile, da inženirska stroka prav zaradi javnih naročil v zadnjih nekaj letih vse bolj propada.

Poudarili smo, da bi bilo potrebno naročanje inženirskih storitev pri graditvi objektov obravnavati v posebnem poglavju zakona, saj so to intelektualne storitve, ki jih lahko opravljajo le osebe s posebnimi pooblastili in katerih pozitivne ali negativne posledice v mnogokratniku presegajo vrednost samih storitev ter imajo velik multiplikativni učinek. Napake pri izvajanju inženirskih storitev pri graditvi objektov imajo lahko katastrofalne posledice.

Svoje predloge smo strnili v naslednje točke: Inženirske storitve naj se naročajo po sistemu “ekonomsko najugodnejše ponudbe”, torej najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno, pri čemer naj cenovna utež ne presega 30%. Uveljavi naj se izločanje neobičajno nizke cene po vzoru avstrijskega ali italijanskega javnega naročanja. Določi naj se enotna metodologija za določitev ocenjene vrednosti javnega naročila, v sklopu javnega razpisa naj bo obvezna objava ocenjene vrednosti naročila. Za naročila večjih vrednosti naj se sklepajo pogodbe po priporočilih FIDIC, ki na temelju več kot stoletnih izkušenj ustvarjajo dobre pogoje za čim bolj nemoten potek graditve. V ponudbi naj se od ponudnikov ne zahteva brezplačno opravljenih inženirskih storitev v obliki različnih vrst dokumentacij (študije, elaborati, idejne rešitve, idejni projekti,…), saj so rezultat strokovnega inženirskega dela.

Našteli smo še vrsto zahtev, za katere smo prepričani, da morajo najti mesto v novem zakonu. MJU smo ponudili tudi aktivno sodelovanje na področju priprave gradiv na različnih segmentih - pri izdelavi smernic oz. podzakonskih aktov za izdelavo investicijske dokumentacije, projektne naloge, razpisne dokumentacije, skratka vseh potrebnih dokumentov, ki bi javnemu naročniku omogočili pridobiti kakovostno inženirsko storitev za ustrezno ceno.

Pred izdajo osnutka zakona smo se skupaj s kolegi iz Gospodarske in Obrtne zbornice udeležili tudi pogovora z ministrom za javno upravo, g. Koprivnikarjem, na katerem smo mu naše predloge temeljito argumentirali in dobili od njega zagotovilo, da se bo zavzel za to, da jih bo v novem ZJN upoštevanih čim več.

Po nekaj tednih smo dobili v branje osnutek zakona. O naših predlogih, o predlogih Gospodarske zbornice, o kakršnikoli posebni obravnavi graditve ni bilo ne duha ne sluha! Bilo je kvečjemu nekaj nastavkov, da bi se na tem področju lahko kaj razvilo, vendar daleč od tistega, kar smo pričakovali in za kar smo si prizadevali, predvsem pa v nasprotju s tem, kar javni naročnik in stroka potrebujeta.

Zdi se, kot da je MJU v časovni in kadrovski stiski v veliki meri le prepisalo zahteve iz evropske direktive in se z izgovorom, da v sistemskem zakonu ne more obravnavati posameznih področij, v velikem loku izognilo kakršnikoli resnejši prenovi zakonodaje o javnem naročanju. Ohranitev gradbene panoge, ki je v dobrih časih zaposlovala skoraj 100.000 ljudi in v bruto domačem proizvodu predstavljala 8-odstotni delež (z multiplikativnim učinkom na ostale gospodarske panoge) in je danes le še na polovici omenjenih številk, pripravljavca zakona ne zanima.

IZS se je na osnutek zakona seveda takoj odzvala. Prva reakcija je bila ostra - komisija za javno naročanje je, razočarana nad prebranim osnutkom novega zakona, skorajda v afektu sestavila zelo oster dopis v katerem je MJU izrazila veliko nezadovoljstvo nad predlogom osnutka zakona, opozorila na vse neupoštevane predloge in mnenja IZS in v primeru neupoštevanja pripomb in predlogov pozvala MJU, naj IZS ne navaja kot institucijo, ki je soglašala z novim zakonom o javnem naročanju.

Po širši debati in dodatnem razmisleku je prevladalo mnenje, naj si IZS ne zaloputne vrat v nadaljnja usklajevanja zakona, zato je bilo na MJU poslano nekoliko manj ostro, bolj razčlenjeno besedilo, ki je vsebinsko povzemalo vse glavne pripombe, ki so se izoblikovale v razpravah na komisiji za javno naročanje in na upravnem odboru IZS. V prilogah k besedilu smo podali:

konkreten predlog besedila dodatnega poglavja v ZJN-3, ki med drugim predvideva tudi sprejem vladne Uredbe o javnem naročanju arhitekturnih in inženirskih storitev (ki je bila prav tako priložena);

minimalni nabor obveznih meril za vrednotenje kakovosti arhitekturnih in inženirskih storitev ter

enotno metodo vrednotenja finančnega dela ponudbe, ki se je zgledovala po italijanskem modelu (ponudba, ki se najbolj približa povprečni ceni dobi največ točk).

Ne glede na to, kako se bo nadaljevala in končala zgodba o novem zakonu o javnem naročanju, ostaja dejstvo, da je v Sloveniji na področju inženirskih storitev največji kupec država (oz. javni sektor v širšem pomenu besede). In ne glede na to, kakšen zakon o javnih naročilih si bo napisala, se mora predvsem strateško odločiti, ali bo gradila kakovostno, trajnostno in ali sploh želi imeti objekte (bolnišnice, šole, vrtce, muzeje, kulturne domove, ceste, mostove, vodovode,…), katerih gradnja bo temeljila na dobro premišljenih, dobro obdelanih projektih, z vrhunskimi inženirskimi rešitvami. Odločiti se bo morala ali hoče po standardiziranih in vseobsegajočih popisih izbrati izvajalca, ki bo zgradil objekt brez omembe vrednih zapletov, za ceno, kot je bila določena s pogodbo in brez dodatnih del, ki so posledica slabih projektnih rešitev, slabih popisov, ali slabega vodenja projekta. In enkrat za vselej se bo morala izreči ali hoče imeti objekte, ki imajo nizke obratovalne in vzdrževalne stroške, so energetsko učinkoviti in po izgradnji nimajo velikega števila reklamacij.

Ko (če) si bo na zastavljena vprašanja odgovorila pritrdilno, se bo morala sprijazniti tudi s tem, da tega ne more doseči s kupovanjem po najnižji ceni.

Angleži to že dolgo vedo.

 

Andrej Pogačnik,

Predsednik komisije za javna naročila