Priročniki Publikacije  

Ivan Leban, univ.dipl.inž.el.
Predsednik komisije za sistemske zakone
Predstavnik IZS v odboru SIST za splošno področje standardizacije

 

 

 

Obveščamo vas, da smo na Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in Ministrstvo za infrastrukturo, ki s svojo regulativo najbolj posegajo v delo naših članov, v mesecu maju naslovili pismo z opisom aktualne problematike povezave med regulativo in standardizacijo, jim zastavili več vprašanj in prosili za njihov enoznačen in medresorsko usklajen odgovor.

Ob tem smo jih seznanili tudi z dejstvom, da je del članstva zahteval celo ustavni spor glede uporabe (ne)prevedenih obveznih standardov. Zato je po mnogih letih stopicanja na mestu, ko se je reševanje problematike uporabe standardov odklanjalo, zaradi prave zmede v tolmačenjih nastopil čas, da se naredi korak naprej ter problem reši.

Splošna problematika sploh ni nova, saj na temo obveznosti uporabe standardov in obveznosti prevodov standardov z obvezno uporabo opozarjamo že od ustanovitve zbornice leta 1997. V obdobju zadnjih treh let pa se je število vprašanj pooblaščenih inženirjev, vezanih na problematiko uporabe standardov, povečalo. Olje na ogenj so prilili spremenjeni pristopi v regulativi EU, ko so postopek “direktiva - nacionalna predpis (zakon, pravilnik ali uredba)” zamenjali kar z izdajo “evropskih uredb”. V teh uredbah pa so navedeni z “izključnim sklicevanjem” posamezni ali skupine harmoniziranih evropskih standardov (hEN), kar pomeni, da so ti standardi obvezni za uporabo.

 

 

Ker nastaja v praksi zaradi tega več težav, smo ministrstvom zastavili naslednji nabor vprašanj:

• Ali z objavo EU uredbe v Ur.l. EU postane ta obvezna za uporabo tudi pri nas in ni potrebno, da bi bila objavljana še v našem uradnem listu? (Komentar: menimo, da je tak način nedopusten, zakaj tako menimo, izhaja iz naslednjega vprašanja in komentarja)
• Ali se poskrbi, da se ob objavi take EU uredbe popravi (umakne) vse nacionalne predpise, ki so v nasprotju z EU Uredbo? Same EU Uredbe nimajo nobenega takega določila. (Komentar: naši člani opozarjajo, da temu ni tako, kar povzroča zmedo; najmanj, kar bi moralo biti, je objava uredbe v Ur.l. RS v celoti, ali vsaj smiselna objava, da taka Uredba velja s citiranjem vseh predpisov, ki z njeno uveljavitvijo ne veljajo več)
• Ali je prav, da se lahko celo zakoni sklicujejo (ne v kakšni preambuli, ampak v povsem tehničnem tekstu) kar na člene iz posamezne EU Uredbe, ki definira določeno zahtevo? (Komentar: zakoni bi morali biti konsistentni; branje nekaterih novejših, pripravljenih na zgornji način je zelo težavno, saj moramo pri posameznem členu poiskati citirano EU Uredbo (običajno jo najdemo v slabem prevodu), da povzamemo vsebino; sprašujemo tudi, ali so EU uredbe nad nacionalnimi zakoni?)
• Kako je s prevodi standardov, ki so objavljeni v predpisih z “izključnim navajanjem”, kar pomeni, da so obvezni in postanejo del predpisa. Takih citiranj je in bo vedno več. Ali še velja stališče Vladne službe za zakonodajo, ki smo ga prejeli v letu 2013, da morajo biti taki standardi prevedeni? 
  Najprej citati iz pisma Vladne službe za zakonodajo iz leta 2013, sklicujoč se na Ustavo RS: 
  “Ni dvoma, da je standard, kadar je s predpisom določen kot obvezen, sestavni del predpisa, ki določa njegovo obveznost. To velja tudi, če je v predpisu samo navedeno, kje je standard dostopen javnosti. Naslovljenci predpisa morajo namreč pri svojem ravnanju takšen standard upoštevati in spoštovati, saj bi sicer kršili predpis. To pa pomeni, da se morajo z njim seznaniti v uradnem jeziku, ki se uporablja na območju RS, ki je standard predpisala za obvezen, to je v slovenskem jeziku. Standardi, katerih obveznost uporabe je določena s predpisom, morajo torej biti dostopni v slovenskem jeziku.”. (Komentar: zelo se zavzemamo, da bi bili vsi pomembni in v pravilnikih ali uredbah z “izključnim navajanjem” citirani standardi prevedeni; zavedamo se tudi, da je pri tem ogromno problemov: od finančne podhranjenosti SIST do relativno malega kadrovskega potenciala in do tega, da se taki prevodi pripravljajo od prevajanja do izdaje (po izkušnjah nekaj prevodov, ki smo jih pripravili na IZS in EZS in jih predali SIST) okrog enega do dveh let, kar je predolga doba, da bi smiselno izpolnili zahtevo o uporabi prevedenih standardov; po drugi strani pa se moramo sprijazniti s tem, da pač vseh standardov nikoli ne bomo mogli prevesti (tukaj mislimo na stotine standardov s področja gradbenih proizvodov in področja električnih naprav); zato bi morali najti tudi ustrezen in življenjski ter enoumni (do sedaj so bila mnenja ministrstev in Vladne službe za zakonodajo tudi različna) zakonski okvir, ki bi n.pr. za pomembne sistemske standarde, ki so citirani kot obvezni, določili prehodni rok uporabe standarda v tujem jeziku za eno leto, nato bi moral slediti prevod in seveda zagotovljena sredstva za prevajanje; za ostale manj pomembne (seveda je težko na sploh reči kaj o pomembnosti - to bi morali definirati sproti) pa bi dopustili uporabo v jeziku izvirnika, lahko tudi ustreznega prevoda v drug jezik; izogniti se moramo tudi formulacijam, ki so preveč pravniške (n.pr. pogosto uporabljena “ustvarja domnevo o izpolnjevanju zahteve”) in nam tehnikom nerazumljive (poznamo le “da” ali “ne”) in povzročajo tudi pri drugih uporabnikih različno tolmačenje.)
• Kako je z brezplačno dostopnostjo vseh standardov ali vsaj tistih, ki so v predpisih navedeni z “izključnim navajanjem”? To vprašanje je vezano na novejšo razsodbo Informacijske pooblaščenke, ki je razsodila v prid tožitelja z utemeljitvijo, da standardi, kadar postanejo sestavni del predpisov, niso več avtorsko zaščiteno delo (na kar se je skliceval SIST). (Komentar: uporabniki bi bili tega zelo veseli, ob tem bi se bistveno dvignilo inženirsko znanje in marsikje tudi zmanjšali stroški, saj nakup standardov ob sedanji investicijski suši in klestenju stroškov ter propadu večjih projektantskih in gradbenih firm, predstavlja že kar pomemben izdatek. Seveda bi morali na drugačen način rešiti status SISTa.)
• Ali je v tehničnih specifikacijah pri javnem naročanju investitor vedno dolžan navajati kot zahtevo le EU standarde, čeprav obstajajo nekateri nacionalni standardi (n.pr. VDE- DIN ali IEEE, lahko tudi kakšen SIST), ki višajo zahteve in/ali bolje opredelijo zahteve naročila? (Komentar: tu bi morali investitorju dopustiti, da opredeli, kaj so res minimalne zahteve tudi ob uporabi nacionalnih standardov.)

 

 

Kar nekaj naših vprašanj in komentarjev kaže na premalo ali nobene povezave med ministrstvi, zakonodajalcem in SIST. SIST bi moral dobiti status podaljšane roke vlade v pomoč gospodarstvu in ne kot do sedaj, nastopati kot čuvaj avtorskih pravic standardov. Slovenija ni tako razvita in bogata država, da bi si lahko privoščila tak pristop. Seveda pa je za to potrebno nekaj več javnih sredstev, ki pa bi se bogato obrestovala v znanju in konkurenčnosti našega gospodarstva. Z odgovorom ministrstev vas bomo seznanili.