Priročniki Publikacije  

Sašo Škorjanc, univ. dipl. inž. el.
Član upravnega odbora matične sekcije
elektro inženirjev

 

Ministrstvo za infrastrukturo je junija v javno obravnavo poslalo predlog Uredbe o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba), ki bo sprejeta predvidoma v teh mesecih. V tem prispevku predstavljam vsebino te Uredbe ter delovanje sistema neto merjenja, ki ga le ta obravnava.

Energetska politika in uvedba neto merjenja

 

Evropska unija in njena energetska politika sledita cilju povečanja deleža proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov (v nadaljevanju: OVE). Slovenija se je v preteklosti zavezala k doseganju določenega deleža proizvodnje električne energije iz OVE in je za le te uvedla podporne sheme. V letih 2010 do 2012 je ta ugodna podporna politika povzročila velik razmah gradenj proizvodnih naprav na OVE, predvsem sončnih elektrarn, kar je posledično močno dvignilo prispevke, ki jih za spodbudo le teh plačujemo. Konec leta 2012 so se podpore močno znižale in njihova gradnja se je v večji meri ustavila.

Predlog Uredbe in uvedba neto merjenja sta tako poskus spodbuditve gradnje in hkrati razvoja manjših proizvodnih naprav na OVE, ki naj bi predstavljala alternativo in razbremenitev sedanjega sistema podpor.

Predlog Uredbe obravnava ukrepe za spodbujanje samooskrbe z električno energijo iz OVE, pogoje za priključitev naprave za samooskrbo z električno energijo iz OVE, varnostne zahteve, način obračunavanja oddane in prevzete električne energije (neto merjenje) ter administrativni postopek za priključitev naprave na notranjo inštalacijo stavbe.

Neto merjenje in obračun električne energije

 

V sistem samooskrbe in neto merjenja bo lahko vključen lastnik naprave na OVE, ki je hkrati tudi uporabnik omrežja, vendar le pod pogojem, da že ni vključen v sedanjo podporno shemo za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v skladu z energetskim zakonom.

Največja moč takšne naprave, ki bo lahko vključena v sistem neto merjenja, se bo morala prilagoditi letni porabi objekta oziroma ne bo smela presegati moči 11 kVA in bo hkrati morala biti priključena na notranjo električno napeljavo stavbe. Obračun se bo izvedel z ustreznim števcem, ki omogoča vrtenje v obe smeri ter tudi daljinsko odčitavanje stanja.

V praksi to deluje tako, da ko naprava proizvaja električno energijo, se prejeta energija, ki je navedena na števcu, znižuje, ko pa jo uporabnik odjema iz omrežja, se le ta povečuje. Razlika med oddano in prejeto električno energijo se mesečno beleži in se iz meseca v mesec prenaša do konca obračunskega obdobja, ki je v predlogu določeno kot konec koledarskega leta.

Na koncu obračunskega obdobja se tako lahko zgodi, da naprava proizvede manj električne energije, kot jo objekt potrebuje. Manko energije tako lastnik naprave pridobi iz omrežja. Za razliko oddane in odvzete količine električne energije, dobavitelj lastniku naprave izstavi račun in mu tudi obračuna vse pripadajoče prispevke.

V primeru, da naprava proizvede več električne energije, kot jo objekt potrebuje, lastnik naprave presežno količino energije, ki je oddana v omrežje, neodplačno prenese v last dobavitelju. Če je oddana količina energije za deset odstotkov večja od prevzete, se za te presežke tudi plačajo vsi prispevki, kot so omrežnina, trošarina itd, razen prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz OVE.

Obstaja še tretja možnost, ki pa je v praksi manj verjetna, in sicer, da je proizvodnja in poraba električne energije uravnotežena. To pomeni, da če bo naprava za samooskrbo pravilno dimenzionirana, lastnik naprave praktično ne bo imel stroškov z električno energijo, saj jo bo na letni ravni proizvedel toliko, kot jo bo tudi porabil. Kljub temu bo moral plačati prispevke, ki niso neposredno vezani na porabo oziroma proizvodnjo energije, kot je denimo priključna moč.

Prednosti in slabosti neto meritev

 

Zagovorniki neto merjenja trdijo, da družbene koristi presegajo stroške, ki jih povzroča tak sistem in da so koristi porazdeljene med vse uporabnike omrežja. Vključitev teh naprav v omrežje po njihovem prinaša koristi, kot so na primer zmanjšanje potreb po klasičnih elektrarnah, zmanjšanje izgub v omrežju in znižanje koničnih obremenitev.

Nasprotniki neto merjenja pa opozarjajo, da bi uvedba takšnega sistema merjenja povzročila prenos stroškov omrežja na preostale uporabnike omrežja, ki v takšen sistem merjenja ne bi bili vključeni. Javno električno omrežje bo moralo biti lastnikom takšnih naprav še vedno na voljo v enaki meri, kot če le teh ne bi imeli, hkrati pa bi za njegovo uporabo plačevali manj.

Zaradi povečanja deleža naprav za proizvodnjo iz OVE bi bilo potrebno povečati tudi vlaganja v samo energetsko omrežje, saj bi se sicer povečale težave z regulacijo napetosti, kar pa bi zmanjšalo kakovost dobave.

Ali gre res za samooskrbo iz obnovljivih virov?

 

V Sloveniji so končne obremenitve energetskega sistema največje v zimskem času in v večernih urah. Naprave za proizvodnjo iz obnovljivih virov, predvsem govorimo o sončnih elektrarnah, imajo takrat minimalno proizvodnjo. Uporabniki omrežja, ne glede na to, ali bodo vključeni v sistem neto merjenja ali ne, bodo takrat dejansko odvzemali največ energije iz omrežja in s tem le tega tudi obremenjevali. V tem primeru omrežje odigra vlogo hranilnika energije.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se mora naprava v primeru izpada električnega omrežja tudi samodejno izklopiti, kar je v bistvu v nasprotju z idejo o samooskrbi in tako namena o samooskrbi ne doseže. Za dejansko samooskrbo bo uporabnik, kljub lastnemu viru električne energije, potreboval še dodaten hranilnik energije v obliki baterij ali kakšnega drugega sistema, ki omogoča napajanje v primeru izpada distribucijskega omrežja ali naprave za proizvodnjo. Dodaten hranilnik energije tako pomeni tudi povečan vložni strošek in pojavi se vprašanje o smiselnosti takšne investicije.

Vse kaže na to, da gre v predlogu Uredbe in v njej obravnavanem neto merjenju v bistvu bolj za način obračuna električne energije, ki omogoča lastniku naprave na OVE, da viške proizvodne električne energije pošilja v omrežje in jo odvzema iz omrežja takrat, ko je le ta ne proizvaja, kot pa za pravo samooskrbo.