POZOR: Nahajate se na arhivski strani spletne strani INŽENIRSKE ZBORNICE SLOVENIJE.
Za aktualne informacije obiščite www.izs.si

Priročniki Publikacije  


Intervju z očetom planiških skakalnic, Janezom Goriškom: "Pri skakalnicah moraš v inženirsko delo vnesti čustva"

Janez Gorišek – oče Planiških skakalnic in prejemnik nagrade IZS za inženirske dosežke

 

"PRI SKAKALNICAH MORAŠ V INŽENIRSKO DELO VNESTI ČUSTVA"

Jan Grilc

 

 


Najprej je prihodnost smučarskih skokov sanjal z bratom Ladom, danes jo ustvarja s sinom Sebastjanom. Gonilna sila razvoja letalnice v Planici je že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je leta 1953 prvič postal študentski svetovni prvak v smučarskih skokih, je bila najdaljša dosežena daljava na svetu 139 metrov. Od takrat se je ta rekord podaljaš za 112 metrov in pol, tudi po zaslugi njegovega nenehnega premikanja mej in izredne inovativnosti v gradnji smučarskih skakalnic po vsej Evropi. Pri svojih 82 letih še vedno gleda predvsem v prihodnost. Janez Gorišek je letos dobil nagrado IZS za življenjsko delo, pogovorili smo se z njim in njegovim sinom Sebastjanom.

 

Kaj občutite, ko sedite na klopci pred Kavko in zaslišite planiške fanfare?

Janez: To je treba doživeti. Te fanfare so tako značilne za Planico, da iz mene izvabijo vsa čustva. Če nimaš čustev, ne moreš ustvarjati nič dobrega. Fanfare so nekakšna nagrada, fenomen, ki ti da voljo za nadaljnje delo.

 

Je za vas Planica nenehno pomikanje mej možnega v smučarskih poletih? Nekoč ste dejali, da ste planirali, da se na Vikersundu ne bo letelo dlje kot do 240 metrov. Ste veseli, da ste se zmotili?

Janez: Na Planico gledam razvojno. Izhajam iz tega, da smo Slovenci majhen narod. Edino, kar imamo res posebnega, je Planica. Smo edini na svetu, ki lahko tu ustvarjamo in gremo naprej. Nismo imeli konkurence. Če smo hoteli obstati, smo morali dati možnost tudi drugim in graditi tudi drugje. V Vikersundu imajo izjemne aerodinamične pogoje zaradi nizke lege, tri do deset odstotkov boljše kot drugod. Najin cilj je bil, da lahko skočijo 250 metrov, kjerkoli že, v Planici ali tam. Planica se bo morala spet boriti za svoj prestol. Nič ne smemo ljudem podariti, morajo se boriti, tako kot smo se morali mi. Letalnice bova gradila enakomerno, Planica bo imela možnost, ampak bodo morali ljudje, ki so v Planici, pravilno razmišljati in sodelovati. Vse mora biti v harmoniji. Z nekaterimi popravki je Planica pripravljena na zares dolge polete.

Sebastjan: Tudi to nama je v ponos – kjerkoli delava, so po nekem naključju naši vedno med prvimi. Zelo sem bil ponosen in vesel, da je prek 250 metrov prvi poletel Slovenec. Kar malo sem si oddahnil, ni mi bilo vseeno.

 

Kje so meje možnega v gradnji varnih letalnic, ali take meje sploh obstajajo, jih je mogoče misliti?

Janez: Mislim, da bo do 400 metrov še čisto varno, 300 metrov pa je dejstvo. To je še naša naloga, da to izpeljemo v Planici. Tam imamo dovolj prostora, lahko gremo v tla in navzgor, to je že vgrajeno, letalnica je tudi dovolj široka. Ampak ni enostavno, ker je vedno več pravil, ki jih pač moraš upoštevati. Moj sin to razume, ampak potreboval bo celotno ekipo, da bi to izpeljali. Takrat bomo šli naprej.

 

Vemo, da so skoki in poleti odvisni od različnih dejavnikov v okolju. Kaj vse morate upoštevati že pri projektiranju?

Janez: S skoki moraš biti čustveno povezan, projektiraš s čustvi, moraš pa imeti pravo izobrazbo. Recimo klotoida, to poznamo v gradbeništvu, vse avtoceste so zgrajene tako. Inženir Žnidaršič je naredil študijo vseh elementov klotoide in imel sem srečo, da sem diplomiral ravno takrat, ko je objavil rezultate zaradi gradnje avtoceste od Ljubljane proti Zagrebu. To smo lahko uporabili pri gradnji skakalnice, kjer greš iz ene krivulje v drugo, pritisk pa mora biti povsod enakomeren. Še danes gradim na tem.

Sebastjan: Oče in brat Lado sta klotoido znala prenesti v obliko, primerno za oblikovanje skakalnic. Res je, da moraš biti izobražen ali skakalec in da moraš živeti s tem, upoštevati pa moraš tudi klimatske pogoje, meritve in vse te podatke, ki jih zdaj imamo. Oče je vedno gradil na podatkih. To je znanstven pristop. Zraven pa so seveda še čustva. Brata Gorišek sta bila znana po tem, da sta vse vedno delala za prihodnost, ne za tisto uro. Ta inovativnost je najbolj pomembna, zaradi tega in zaradi ljudi, ki tam delajo, gre Planica naprej.

 

V matematičnih znanostih so krivulje oblik skakalnih naprav poimenovane "planicoide". Kaj jih dela tako specifične, da so si zaslužile svoje ime?

Janez: Načrt za prvo letalnico v Planici je tak: klotoida, radius, mala klotoida in tangenta. Če to sestaviš skupaj, dobiš planicoido. Ampak to je združeno v enem loku, v eni krivulji. Na tak način sestavljene krivulje ne najdemo nikjer drugje. Bistvo je doskok, delati moraš na tem, da se skakalec počuti varnega. Midva sva klotoido obrnila. Najprej smo to preizkušali s snegom in videli smo, da ustreza. Če je pod klotoido radius, tudi če je majhen, ustreza. Prej smo imeli 170 metrski radius, midva sva prišla do 100 metrskega, pa se je dalo varno doskočiti. FIS moraš vedno prehitevati.

Sebastjan: Veliko moraš dokazovati, preden FIS upa sprejeti nova pravila in gre v prihodnost. Planica je bila vedno osnova tega razvoja.

 

Vaše delo je bilo vedno vizionarsko, z bratom Ladom sta postavljala nove mejnike, zdaj to počnete s sinom Sebastijanom. Verjetno ste se soočali tudi z odporom pri FIS in drugih deležnikih? S čim ste jih prepričali?

Janez: Bitke so bile, ker smo želeli več. Imeli smo srečo, da smo bili z odgovornimi pri FIS osebni prijatelji. To so bili ljudje, ki so razumeli. A če smo hoteli iti naprej, smo jih morali prinašati okrog. Dan pred tekmo smo določali, iz katerega naleta bodo naslednji dan skakali. Mi smo vedeli, da se da skočiti dlje, zato smo ponoči vse številke prestavili za en nalet višje. Naslednji dan jim ni bilo nič jasno, hitrosti skakalcev pa so bile večje. To se je dogajalo vso zgodovino. Ampak ni bilo druge možnosti, če smo hoteli iti naprej. Morali smo dokazati, da je možno.

 

Delali ste v različnih okoljih, večinoma v evropskih državah, kjer so skoki in poleti del športne tradicije. Izstopa pa eno prizorišče – Erzurum v Turčiji, kjer take tradicije ali znanja nimajo. Kakšno je bilo tam delo? Skakalnica se je zdaj zaradi plazu podrla.

Janez: Sesedla se je zaradi vode.

Sebastjan: Prišlo je do vdora v delu skakalnega centra, kjer so bile manjše skakalnice. Ker je bil tisti vdor tako močen, je zraven kot plaz potegnil še doskočišče velike 120-metrske naprave. Zdaj so očistili celotno območje in ga pilotirali. Prenova bo naslednje leto zaključena. Vsi večji objekti niso bili poškodovani – torej hotel, sodniški stolp, naletna stolpa, restavracija … . Bil je zahteven projekt, ki je v Turčiji naletel na dober odziv.

 

Kaj pa delo s Turki, ki nimajo izkušenj s takim delom?

Sebastjan: Eksotika. Morali smo biti zelo vključeni v projekt. Če bi njim prepustili natančnost … . Oni ne vedo, da mora biti nalet v točno takih stopinjah, da ne more biti odstopanja na levo in desno, gor in dol. Imajo povsem drug način razmišljanja. Ampak z veliko trme smo na koncu dosegli, da so naredili korekten projekt, ki bo v prihodnosti veliko pripomogel.

 

Nov nordijski center v Planici je končan. Ga vidite kot nastavek za prihodnji razvoj ali kot nekakšno končno točko truda mnogih generacij planiških delavcev?

Janez: To je zelo velik dosežek. Planica je zdaj kompletna – ima še smučarske teke in vse naprave za treninge. Zimske treninge bo omogočala tudi čez leto, tu je tudi vetrovnik. Postala je pravi center in je zanimiva. Bistvo je, da lahko živi, in bo živela. Izborili smo si, mi amaterji, da je država pristopila in priznala Planico, in zelo sem vesel, da je to uspelo.

Sebastjan: Očetu, bratu in vsem ljudem, ki so delali v Planici in so kot velika družina, je bilo v velik ponos, da je država pristopila in priznala, kaj za Slovenijo in družbo pomeni Planica. Ko je država šla v projekt, se je slišalo utopično. Ampak ljudje, ki so vodili ta projekt, so ga izpeljali odlično, saj je bilo zahtevane veliko papirologije, da so prišli do konca. S tem je država priznala, da so skoki del kulture v Sloveniji. Bloudek in brata Gorišek izgleda niso delali zastonj.