V Sloveniji investitor še vedno ni obvezan graditi trajnostne stavbe

Konferenca o priložnostih v trajnostnem gradbeništvu

Ana Struna Bregar in Lenka Kavčič

Odprte hiše Slovenije

V organizaciji Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo in Javne agencije SPIRIT ter v sodelovanju Odprtimi hišami Slovenije je 5. novembra v Ljubljani potekala največja in hkrati prva slovenska konferenca za mreženje podjetij na področju trajnostne gradnje in nepremičnin.

Cilj konference je bilo izobraževanje in povezovanje različnih predstavnikov s področja gradbeništva ter iskanje konkretnih predlogov za uvedbo kriterijev za trajnostno gradnjo v Sloveniji.

160 udeležencev je v izjemnem ambientu s čudovitim razgledom aktivno sodelovalo pri iskanju načinov za uveljavitev kriterijev za trajnostno gradnjo ter drugih izzivov sodobnega gradbeništva in arhitekture.

Konferenca je prikazala prednosti celovitega pristopa k trajnostnem gradbeništvu, ki upošteva širši spekter ukrepov pri financiranju, izgradnji, upravljanju in vzdrževanju nepremičnin. V konferenčnem delu so bili predstavljeni inovativni pristopi k različnim segmentom trajnostnega gradbeništva. Drugi del konference je bil namenjen ogledu primerov realiziranih objektov.

Ciljna publika so bili zasebni in javni vlagatelji, podjetniki v lesni in gradbeni industriji, nepremičninah, upravniki stavb, župani, javna uprava – oddelki za prostor in stavbe, javni naročniki, cenilci nepremičnin, projektanti …

Konferenca je potekala na inovativen način kot globalna delavnica, na kateri je imel vsakdo možnost podajanja svojega mnenja na temo uveljavitve kriterijev trajnostne gradnje.

Povzetki konference, s predstavitvami in predlogi udeležencev, so dostopni na spletni strani Odprtih hiš Slovenije v rubriki dogodki / konference.

Na konferenci je kot predstavnica IZS in ZORG govorila tudi generalna sekretarka IZS, mag. Barbara Škraba Flis.

Generalna sekretarka IZS mag. Barbara Škraba Flis na konferenci

V Sloveniji investitor še vedno ni obvezan graditi trajnostne stavbe. Zakon o graditvi objektov in gradbeni predpisi, ki določajo pogoje za vsako gradnjo, o trajnostni gradnji namreč še ne govorijo. Tako tudi še ne poznamo uradne definicije trajnostne gradnje.

Po neposrečeni uredbi o zelenem javnem naročanju je dobro vse, kar kolikor toliko diši po zelenem, lesenem, ekološko in okoljsko sprejemljivem in energetsko učinkovitem. Skratka "nekaj" je bolje kot "nič", pa čeprav je trajnostno naravnanih le nekaj rešitev v stavbi, medtem ko so druge lahko z vidika trajnosti še kako škodljive.

Kriterije trajnostne gradnje naj ne določa več neuki ali premalo-uki naročnik vsakokrat sproti, ampak naj jih enkrat za vselej določi stroka. Da pa bomo gradili okolju prijazne, energetsko učinkovite, družbeno sprejemljive, tehnično dovršene ter finančno vzdržne, skratka trajnostne (javne) stavbe, naj država sprejme enotno metodo načrtovanja trajnostnih stavb in enotno metodo določitve stroškov v celotni življenjski dobi objekta, kot podlago za projektiranje, pri čemer naj se zgleduje po tuji dobri praksi. Stopnja trajnosti stavb tako ne bi bila več merilo, temveč obvezen pogoj.

S tem bi država obenem aktivno vplivala na izpolnitev ciljev 20-20-20 in zavez gradnje skoraj nič energijskih javnih stavb, odpravila sedanje težave z izvajanjem uredbe o zelenem javnem naročanju, pri čemer bi poenotila izhodišča za vse ponudnike, zagotovila njihovo enakopravnost v postopku javnega naročanja in odpravila spornost (koruptivnost) sedanjega zelenega javnega naročanja.

Ne nazadnje bi prihranila tudi v vsakoletnem proračunu. Stroški investicije namreč predstavljajo v povprečju le 20 odstotkov vseh stroškov v celotni življenjski dobi objekta, njihov večji del, 80 odstotkov, pa odpade na obratovanje in vzdrževanje.

Spremembe pa niso potrebne le na strani predpisov, ampak tudi zavedanja in znanja ljudi o trajnostni gradnji. Z ljudmi mislim na vodje investicij na strani naročnikov in pooblaščene arhitekte in inženirje, ki načrtujejo stavbe in izvajajo gradnjo. Uvesti bi bilo potrebno odgovornost vodje investicije in doizobraziti sedanje pooblaščene arhitekte in inženirje. V izobraževalne programe vseh nivojev bi bilo treba vnesti vsebine trajnostne gradnje. V veliko pomoč so lahko naročniku certificirani strokovnjaki s področja trajnostne gradnje.

K samemu razmahu trajnostne gradnje pa bi nedvomno doprinesle davčne olajšave za tovrstne investicije in ne subvencije. Subvencije so potuha, ki ne vodi k optimalni rešitvi. Optimalna rešitev je namreč tako zanimiva, da se v dovolj kratkem času povrne sama.