Priročniki Publikacije  

Varstvo kulturne dediščine

 

Jan Grilc

 

V Registru kulturne dediščine Slovenije je trenutno vpisanih 29.118 enot, od katerih jih le 1127 spada v kategorijo tehniške dediščine. V to kategorijo se uvrščajo inženirski objekti, ki pa še redkeje pridobijo spomeniško varstvo. V Kranju že vso pomlad na Zavodu za varstvo kulturne dediščine vodijo aktivnosti za vpis Gaštejskega klanca med kulturne spomenike. Ta inženirski objekt velikega stavbenika Josipa Slavca (1901 – 1978) sicer ne bo prvi iz njegovega obširnega opusa, ki bo pridobil tak status, pa vendar je izredno pomemben tako iz gradbenega kot tudi iz kulturnega vidika.

 

Trenutno je v register kulturne dediščine vpisanih 19 del Josipa Slavca, štirje objekti, ki jih je zgradil, pa so že pridobili status spomenika. Njegov opus je sicer zelo obširen – v svoji karieri, ki je vrhunec doživela med obema svetovnima vojnama, je zgradil preko osemdeset mostov (med njimi tudi železniški most v Zidanem mostu) in veliko število cest, tovarn, šol in drugih objektov, pri katerih je sodeloval z vsemi pomembnejšimi slovenskimi arhitekti svojega časa. Pri nekaterih dogodkih, ki obeležujejo življenje in delo tega velikega stavbenika, je aktivno sodelovala tudi Inženirska zbornica Slovenije, ki je finančno podprla tudi izid knjige Dosežki slovenskega gradbeništva in stavbenik Josip Slavec.

 

O vpisovanju inženirskih objektov v Register kulturne dediščine in pridobivanju statusa spomenika smo se pogovarjali z Milošem Ekarjem, vodjo območne enote Kranj Zavoda za varovanje kulturne dediščine.

 

Kako napreduje vpis Gaštejskega klanca med spomenike kulturne dediščine?

V Register nepremične kulturne dediščine je bil klanec vpisan že januarja letos. Zdaj pripravljamo strokovne podlage za razglasitev za spomenik lokalnega pomena. To naj bi bilo kmalu končano, predlog pa bo na občinski svet uvrščen predvidoma v septembru ali oktobru.

 

Objekt mora biti torej najprej vpisan v register, da se ga sploh lahko razglasi za spomenik.

Register je uradna evidenca kulturne dediščine. To so objekti, ki imajo določene spomeniške lastnosti, ki jih opredeljujejo naša strokovna merila. Vpisovanja je bilo v prejšnjih obdobjih več, ker se je šele začelo vpisovati v register, zdaj pa se predvideva, da je bila več ali manj vsa dediščina že vpisana. Ves čas je treba to tudi posodabljati, ker se nekatere stvari podirajo ali pa jih podrejo celo lastniki.

 

Če so objekti samo vpisani v register, torej niso pod nikakršno zaščito.

Ne. Po sedanjem zakonu iz leta 2008 vpis v register ne pomeni več varovanja, ampak gre samo za uradno evidenco. V registru so samo osnovni podatki o spomeniku – opis, fotografija, koordinate in podobno. Kar pa se tiče razglasitve za spomenik, pa po veljavni zakonodaji ta naloga pripada občinam oziroma državi. Tukaj nastopa nekaj zmede – po stari zakonodaji so obstajali spomeniki 1., 2. in 3. stopnje glede na kakovost. Po tem kriteriju se jih je vrednotilo in primerjalo tudi v evropskem prostoru. Nova zakonodaja pa te razdelitve ne pozna več in je prešla bolj na to, kdo je odgovoren za dediščino – pretežno so to pri nas lokalne skupnosti, ker regij še nimamo, in država. Če je objekt razglašen za spomenik državnega pomena, to ne pomeni, da so to najkakovostnejši spomeniki v svoji kategoriji, lahko gre le za nek izjemen simbolični pomen. Primer je Prešernova rojstna hiša v Vrbi, ki zagotovo ni najkakovostnejši primerek vaške arhitekture, ima pa zelo velik simboličen pomen, ki pa seveda ni sporen. Pri odločanju o spomenikih nikoli ne odloča samo en kriterij. Ne gledamo samo na strokovni vidik – torej ohranjenost in podobno – ampak imamo še celo kopico drugih kriterijev: zgodovinski pomen, pomen za skupnost in podobno.

 

Kakšno je razmerje med tradicionalnim in sodobnim razumevanjem kulturne dediščine?

Včasih je veljala doktrina, da je treba kulturne spomenike konzervirati, ne pa restavrirati. Se pravi da uporabiš samo take posege pri vzdrževanju spomenika, ki ne vključujejo sodobnih tehnologij, ali pa so te vsaj dobro prikrite. Ta doktrina se je po 2. svetovni vojni močno spremenila, ker je bilo takrat grozno veliko dediščine v Evropi uničene. V marsikaterem primeru so se odločali za restavriranje ali celo za rekonstrukcijo. Znan primer je staro mestno jedro Varšave, ki je bilo porušeno praktično do tal, ohranili pa so se načrti, po katerih so potem po vojni celotno mestno jedro zgradili na novo. Pri tem se sicer ne moreš izogniti uniformnemu izgledu, to je pač cena takega posega. Nemci so izbrali drugačen pristop: poskušali so z arhitekturnimi posegi ohranjati nekatere elemente, videz, gabarite starih arhitektur, niso pa šli v rekonstrukcijo stavb, saj je bilo v nekaterih mestih uničenega tudi 80 ali 90 % stavbnega fonda. Danes so pri ohranjanju kulturne dediščine legitimni tudi taki posegi, vendar je to predvsem odvisno od ohranjenosti spomenika in od kvalitet, ki jih želimo ohraniti.

 

Znotraj registra v Sloveniji obstaja več kategorij – kam se uvršajo inženirski objekti?

Ti spadajo v kategorijo tehniške dediščine. V Sloveniji imamo vpisanih 1127 enot, v OE Kranj pa 153. Precej je mlinov, železniških mostov, žičnic, tovarn, dimnikov, železniških postaj…

 

Koliko pa je skupno število vseh enot v registru?

29.118.

 

Inženirskih objektov je se pravi precej majhen del. Kako to?

Zakonodaja določa, da se v register vpisujejo enote, starejše od 50 let. Mlajših ne moremo vpisovati, ker je dediščina nekaj, kar se je v prostoru uveljavilo in dobilo nek pomen. Vpisani so objekti zgrajeni približno do leta 1960, s tem, da je teh sodobnejših manj, ker nas je na zavodih večina strokovnjakov predvsem za starejša obdobja. Imamo pa sicer, v okviru Zavoda, tudi skupino, ki se ukvarja s sodobnejšo arhitekturo.

 

Pa so postopki za vpis inženirskih objektov v register kaj drugačni od ostalih?

Ne, enaki. Vrednoti se kakovost izdelave in ohranjenosti, pa tudi estetski in prostorski elementi ter seveda pričevalnost – koliko nam neka tehniška dediščina govori o starih tehnologijah in načinih pridelave ter predelave. Današnje gradnje bodo čez 50 let pod spomeniškim varstvom, če bo to še obstajalo in če bo čas presodil, da imajo prave kvalitete, da se jih vpiše med spomenike. Na ta način varujemo in ohranjamo spomin na tehnologije, materiale in tehnike, ki so nekdaj prevladovale.

 

Kdo lahko predlaga vpis v register?

Vpis lahko predlaga kdorkoli, zavodi pa imamo potem nalogo, da take predloge, ki bi prišli od zunaj, strokovno ovrednotimo in ocenimo, če so primerni za vpis. Sicer pa praviloma predlogi prihajajo pretežno iz zavodov, ker se pač mi s tem ukvarjamo in ker v Sloveniji prevladuje mnenje, da je razglasitev za spomenik – oziroma po prejšnji zakonodaji vpis v register – samo breme, ker se je potem potrebno ravnati skladno z varstvenimi režimi, ki jih predpisuje tak status. Naša naloga je, da ob načrtovanih posegih ocenjujemo skladnost teh posegov z varstvenimi režimi, to pa investitorjem velikokrat ni všeč.

 

Morda tudi zaradi tega ni toliko inženirskih objektov v registru?

Ne, jaz mislim da je inženirskih objektov manj, ker je to del varovanja kulturne dediščine, ki je razmeroma mlad segment naše dejavnosti. Prihodnje leto bomo praznovali stoletnico uradnega začetka spomeniške službe. Leta 1913, še v tedanji Avstro-Ogrski monarhiji, je bil dr. France Stele postavljen za konzervatorja za Kranjsko, se pravi večino današnjega slovenskega ozemlja. To štejemo za uradni začetek varstva kulturne dediščine, sicer pa so se te dejavnosti začele že konec 19. stoletja. Varovanje tehniške dediščine pa se je začelo pojavljati šele po 2. svetovni vojni. Najprej na zahodu, potem pa je to postopoma prišlo tudi do nas. Začelo se je tam, kjer so bili kakšni opuščeni tovarniški kompleksi in niso prav dobro vedeli, kaj bi z njimi. Sčasoma se je to začelo vrednotiti z merili, ki sicer veljajo za starejše objekte, obenem pa se je začelo opažati, da imajo tudi inženirski objekti določene estetske kvalitete, ki jih ne gre zanemariti.