Priročniki Publikacije  

Uredba o zelenem javnem naročanju

 

Robert Smodiš, mag.inž.arh.

Predsednik Slovenskega združenja za trajnostno gradnjo

 

Uredba za zelena javna naročila (ZeJN), ki je bila objavljena konec leta 2011 bi lahko bila bistveni prispevek k kakovostnejšim javnim stavbam ne samo iz vidika trajnostne gradnje, ampak iz vidika celovitega procesa od naročanja do primopredaje, če bi seveda pri njeni pripravi ne ravnali po starih navadah, žal tako značilnih za pripravo marsikaterega zakona.

 

Slovenska zakonodaja in normativni red je že nekaj časa neposredno vpet v širši evropski prostor, zaradi česar tudi pri nas tako imenovano "zeleno" razmišljanje postaja vedno bolj aktualno. Žal se na področju gradbeništva, gradbenih produktov in opreme za stavbe še vedno ne moremo pohvaliti z velikim številom primerov dobrih praks, pa čeprav ob nekoliko bolj podrobnem pogledu najdemo slovenske proizvajalce in gradbenike, ki vedno bolj dosledno pri razvoju novih produktov sledijo trajnostnim kriterijem in načelom. Začuda (vsaj za nekatere) imajo ravno ti proizvajalci danes dovolj dela in naročil, kljub splošni gospodarski krizi, da krize v slovenskem gradbeništvu sploh ne omenjam.

 

Saj je razumljivo, da se podjetja v tej situaciji v gradbeništvu in projektiranju morajo ukvarjati z vsakodnevnim preživetjem, vseeno pa bi pričakovali, da se vsaj delček energije in pozornosti namenja prihodnosti, ki zagotovo pride in ko se bo potrebno s svojimi produkti in storitvami primerjati v zelo ostri konkurenci, saj je pričakovana kapaciteta trga v prihodnje manjša. Še posebej to velja za nepremičninski trg in trg gradbenih storitev in gradbenega materiala.

 

Žal je bil podoben odnos opazen tudi pri prvotni pripravi Uredbe o ZeJN, ki naj bi spodbujala naročanje in gradnjo bolj "zelenih" stavb. Kljub dobremu namenu se je izkazalo, da je bil zapis Uredbe v prilogi št. 7, ki se nanaša na gradnjo in vzdrževanje stavb (projektiranje in izvedba) tako neroden, da po mnenju številnih strokovnjakov in strokovnih združenj izvajanje te priloge v praksi ne bi bilo mogoče. Veliko nemira, predvsem pa delitev, je povzročil zelo natančen zapis o 30 % deležu lesa v javnih stavbah, kar je naenkrat les, ki je ob pametni uporabi zagotovo slovenska strateška surovina, postavilo v prednostni položaj nasproti ostalim gradbenim proizvodom.

 

Da je promocija lesa in z njo povezane industrije dobrodošla sprememba, se je strinjala večina strokovnjakov, nesprejemljivo pa je bilo, da se nek material na tak način favorizira in postavlja nad ostale gradbene materiale, ki v sebi lahko nosijo veliko trajnostnostnih kvalitet. Še posebej, ker so iz preteklosti več kot dobro poznani primeri in učinki tovrstnih ukrepov. Ne samo dvig cene, kar se več kot očitno kaže po uveljavitvi spodbud za lesena okna ampak predvsem tudi dejstvo, da bi tovrstna spodbuda, če bi obveljala za dlje časa, spodbudila tujo zelo razvito konkurenco, da še bolj odločno nastopi na slovenskem trgu in tako dokončno zaduši možnost razvoja lokalne, tržno naravnane lesno predelovalne industrije. Še kako dobro poznamo primer, ko je javni sektor več let "ujčkal" velika slovenska gradbe- na podjetja, v njih tako zatrl vsako potrebo po razvoju in prilaganju, kar je končno privedlo do njihove nesposobnosti preživetja v tržnih razmerah in žal tudi propada.

 

V celotni uredbi, objavljeni v decembru 2011, je cela vrsta zahtev, ki nakazujejo rešitve, ne pa končnega cilja, to je kvalitetnejše, bolj trajnostne stavbe, upoštevajoč tako ekološke kot tudi ekonomske, družbeno socialne in tehnološke kvalitete. Prav tako se pogrešajo usmeritve glede procesnega oz. izvedbenega dela celotnega projekta, ki bi naročniku olajšal naročanje, projektantom in izvajalcem pa dajal jasna navodila za doseganje trajnostnih kvalitet, upoštevajoč svobodo in kreativnost projektantov in arhitektov, da iščejo in najdejo optimalne rešitve.

 

In ravno slednje je bogatilo slovensko arhitekturno in stavbno dediščino skozi desetletja. Sodelovanje vseh vključenih v proces nastajanja stavb, inovativnost in znanje proizvajalcev gradbenih proizvodov in opreme, lahko našo družbo in grajeno okolje naredijo ljudem in okolju bolj prijazno. Upravičeno pričakujemo, da bo javni sektor vzgled odgovornega ravnanja in primer dobre prakse. Uredba o ZeJN bi morala v okviru svojih zmožnosti vse to spodbujati, predvsem pa služiti kot pomoč pri naročanju, načrtovanju in izvedbi. Namreč jasno oblikovane zahteve in pričakovanja naročnika so šele prvi korak pri nastajanju kvalitetnejših stavb.

 

Kvaliteta v današnjem času in v razvitem srednje evropskem prostoru, katerega del želimo biti, pomeni izpolnjevanje trajnostnih vrednot, ki zagotavljajo uporabnikom in lastnikom boljše in bolj zdrave delovne in bivalne pogoje, manjšo porabo energije, manjši negativen vpliv na okolje, nižje stroške v celotnem življenjskem ciklu stavbe, transparentnost pri naročanju, izvedbi in vrednotenju kvalitete končne stavbe. Stavbo je potrebno gledati kot celoto in je ne ocenjevati le po posameznih segmentih ali uporabljenih materialih. Zgolj izjave o izpolnjevanju zahtev so preteklost. Transparentno izkazovanje celovite trajnostne kvalitete dokončane stavbe postaja pravilo in standard, še posebej v javnem sektorju.

 

Pričakuje se, da bo novela priloge 7 Uredbe o ZeJN, nakazala vsaj prvi korak oz. namero v tej smeri in da bo že kmalu sledila nadgradnja s celovitimi zahtevami upoštevanja ekobilance in stroškov v celotnem življenjskem ciklu stavbe. Uredba bi morala poleg upoštevanja strateških usmeritev države, sprejemati tudi enakopravnost in raznolikost rešitev, ki so skozi zgodovino krasile in bogatile naš prostor, predvsem pa izkazovala spoštovanje in zaupanje projektantski stroki. Le ta pa si bo v najkrajšem času prav tako morala priznati, da je trajnostna gradnja proces, ki postaja vsakodnevna praksa in standard prihodnosti.