Priročniki Publikacije  

Zakon o graditvi objektov

Mitja Lenassi, univ.dipl.inž.str.

Predsednik UO MSS

Verjetno ste že katerega od udeležencev pri graditvi slišali reči nekaj podobnega kot: “nadzornik želi speljati projekt povsem na silo”, pri čemer je bil s tem na žaljiv način opisan odnos nekaterih nadzornikov do projektantov in izvajalcev. “Nasilnež”, nekakšen inženirski “Stormtrooper”, je tista oseba, ob kateri marsikaterega izvajalca ali projektanta spreleti srh po telesu.

Kot udeleženec pri graditvi več kot 25 let v takšni ali drugačni vlogi opažam, da marsikateri odgovorni nadzornik deluje pri projektih v vlogi dominantne, vodeče osebe, pri čemer naravnost obožuje drugi del svojega naziva - NADZORNIK. Za pridevnik ODGOVORNI mu/ji ni kaj dosti mar. Spogledovanje z močjo s katero razpolaga, se pojavlja v različnih oblikah: visok ego, pasivna agresivnost, ustrahovanje in zastraševanje, ali pa samo preprost prezir. Po izkušnjah bi ocenil, da približno polovica odgovornih nadzornikov nosi vsaj enega od teh “nabojev”.

Prepričan sem, da ima vsaka oseba svojo specifično težo, podobno kot olje, ki si samo poišče v vodi svojo raven. Torej, nekdo, ki je neskončno sebičen, bo težil na svoji poklicni poti tja, kjer bo veliko prostora za izkoriščanje, nekdo drug, bolj nesebičen, pa v smeri družbene odgovornosti in človeških odnosov. Gradbeni nadzor je vsekakor področje, ki nudi togim, nestrpnim in dominantnim osebam odličen kraj za razkazovanje svojih zastraševalnih mišic.

Vsak kovanec pa ima dve plati, in tudi pri gradbenem nadzoru, tako kot na vsakem drugem strokovnem področju, so ljudje, ki so prijazni in obzirni, ki znajo biti tudi strogi, vseeno pa iščejo in najdejo vrednote v soglasju in ustvarjanju moštvenega ozračja.

Marsikateremu investitorju se zdi izredno koristno, če že sama pojava nadzornika ustvari na gradbišču takšen prikaz moči, da povzroči med projektanti in izvajalci pravo klečeplazenje. Nisem med tistimi, ki to mnenje delijo ter mislijo, da je to za sam projekt dejansko učinkovito in prinaša potrebne “zdravilne učinke”.

Še vedno se spomnim primera pasivno-agresivnega nadzornika, ki je pri izvedbi vztrajal, da se sobni termostat umeri na natančnost 0,1 K. Predstavnika izvajalca, sicer usposobljenega in zelo prijaznega inženirja, je s to zahtevo spravil čisto na rob pameti, navzven je ohranjal mirnost, vendar je znotraj dobesedno vrel. Nekateri nadzorniki izvajajo recenzijo posameznih načrtov na način, kot bi bili pooblaščeni revidenti, in se čutijo v celoti upravičeni do podajanja zahteve po popolnem preprojektiranju tehničnih rešitev, pri čemer lahko na projektu imenovani odgovorni projektanti opravljajo zgolj vloge njihovih obdelovalcev. Takšen pristop lahko pripelje tako daleč, da na tak način “nadlegovan” projektant enostavno izgine z gradbišča in se na izpostavljena vprašanja ne odziva več. Kdo bi mu zameril? V drugih primerih nadzornik pred vsem udeleženci ponižuje izvajalca in ga spravlja v neprijeten položaj. In pri tem tudi globoko uživa. Medtem ko nadzornik praviloma vedno zaključi projekt z dobičkom, mnogi projektanti in izvajalci utrpijo nepotrebno finančno izgubo preprosto zaradi šopirjenja ali trme nadzornika.

Podobne mešanice osebnosti najdemo v vsakem poklicu, vendar pa je dejavnost gradbenega nadzora takšna, da lahko deluje kot vrtinec: posrka vase določene osebnosti preprosto zato, ker je nadzornik uvrščen višje v gradbeni “prehranjevalni verigi”. Posledica višje razvrstitve pa je lahko podobna kot pri jemanju poživil: z njimi pridobljena moč nediscipliniranega posameznika preprosto zasvoji.

Nekdo, ki na projektu gradi soglasje vseh udeležencev in si prizadeva vzpostaviti dobro voljo in moštveno ozračje, lahko sočasno vseeno ščiti investitorjev interes. Nadzor kakovosti in dobra volja si sploh nista sovražna. Delujeta v obeh smereh. Na eni strani vznemirjanje in napadanje zanesljivo ustvarjata napetost in neučinkovitost, na drugi strani pa strokovnost in spoštovanje lažje privedeta do uspešnega zaključka še tako zahteven projekt.

Uspeh tega posebno občutljivega stanja ravnovesja leži v nadzornikovem sprejemanju dejstva, da načeloma vsi udeleženci pri projektu želijo zagotoviti projektu kakovost; vsak udeleženec se trudi delati prav in najboljše za investitorja. Tisti, ki ne opravlja dela na ta način, in se pod to osnovno pravilo poslovanja ni pripravljen podpisati, ne bo ostal dolgo v tem poslu.

Eno je biti trd nadzornik, drugo pa nadzornik, ki obsoja in napada. Vem, nekateri investitorji zahtevajo in uživajo, da se njihov nadzornik ”bori” zanje. Ampak zakaj bojevanje, če miroljuben pristop uspeva prav tako dobro, ali celo bolje, brez kakršnih koli ran in bušk? 

Nekateri nadzorniki se tudi dobesedno ujamejo na nepomembne podrobnosti, pri čemer niti ne opazijo, da ob tem okoli njih gozd imenovan “Dobro za investitorja” že močno gori. Se pa tudi zgodi, da investitor sam spozna, da bojevanje za tisto, kar se imenuje ”dobro za investitorja”, ni vedno tisto, kar je ”DOBRO ZA INVESTITORJA”. Obstaja ”dobro” in obstaja višje ”DOBRO”, nadzornik pa mora pri tem, skupaj z ostalimi udeleženci, imeti pravi občutek, da se osredotoči na višje “DOBRO”.