Priročniki Publikacije  

Javna naročila

 

Andrej Pogačnik, univ.dipl.inž.grad.

Predsednik komisije za javna naročila

 

Renata Gomboc, inž.mat. dipl.ekon. (VS)

Vodja službe za javna pooblastila

 

 

Komisija za javno naročanje je v prvih šestih mesecih svojega delovanja največ časa posvetila izdelavi Smernice za javno naročanje inženirskih storitev. Pred poletjem je bil izdelan prvi predlog, ki smo ga poslali Ministrstvu za finance, kot pripravljavcu predpisov s področja javnega naročanja. S tem je komisija realizirala prvo etapo ene najpomembnejših nalog, ki si jih je zastavila v programu dela.

 

Za potrebe priprave smernice smo izvedli kar nekaj aktivnosti: med člani smo izvedli anketo o vrednotenju inženirskih storitev v postopkih javnega naročanja, sosednje inženirske zbornice smo zaprosili za pojasnila o njihovem sistemu javnega naročanja, pregledali in analizirali smo hrvaško smernico za javno naročanje inženirskih storitev, analizirali smo zapisnike o odpiranju ponudb in sklepe o izbiri za javna naročila inženirskih storitev, razpisana v drugi polovici lanskega leta in ne-nazadnje organizirali predstavitev italijanskega dekreta o določitvi cen inženirskih storitev pri javnih naročilih.

 

S predstavitvijo italijanskega dekreta smo želeli prikazati italijansko ureditev določitve cen inženirskih storitev pri javnih naročilih in načina vrednotenja finančnega dela ponudbe ter pridobiti mnenja večjih slovenskih javnih naročnikov, Ministrstva za finance, Računskega sodišča in Državne revizijske komisije o tem, ali bi implementacija italijanske rešitve v naš sistem prinesla bolj transparentno ureditev na področju javnih naročil.

 

Namen vseh izvedenih aktivnostih je bil pridobiti relevantne podatke o javnih naročilih, na njihovi osnovi poiskati rešitve za izboljšanje stanja na področju javnih naročil in določiti nove naloge naše komisije. Rezultati aktivnosti, ki so predstavljeni v prispevkih v nadaljevanju, so le še podkrepili domnevo, da je potrebno naročanje inženirskih storitev posebej zakonsko regulirati zaradi specifičnostih teh storitev.

 

Z izdelanim predlogom smernice delo komisije na tem področju še zdaleč ni zaključeno. Čaka nas še precej dela v delovni skupini, ki jo je organiziralo Ministrstvo za finance, saj moramo v usklajevanjih, katerih pričetek je napovedan konec septembra, in nato pogajanjih doseči implementacijo smernice v vsa javna naročila s čim manj popravki.

 

Nova vlada bo, če bo hotela oživiti gospodarsko aktivnost, morala več sredstev namenjati investicijam. Veliko napako bo storila, če bo inženirske storitve pri teh projektih oddajala po načelu najnižje cene. Načelo najnižje cene, kot je pokazalo javno naročanje v zadnjih letih, ne prinaša ne zadovoljive kakovosti inženirskih storitev ne objektov. Inženirski biroji se, namesto, da bi ohranjali in plemenitili svoja znanja, soočajo z brutalno borbo za preživetje, kjer se iz razpisa v razpis cene zmanjšujejo in jih le-te silijo v zmanjševanje izdatkov za dodatno izobraževanje in širjenje znanj svojih inženirjev ter posodabljanje tehnološke opreme za boljšo izvedbo svojih storitev. Prav tako biroji nimajo več možnosti zaposlovanja in s tem vzgajanja novih inženirjev. Z uveljavitvijo smernice bi vlada trend, ki se je v zadnjem času uveljavil na področju oblikovanja cen naših storitev, obrnila navzgor, ga približala povprečni ceni in s tem poskrbela za dvig varnosti in kakovosti grajenega okolja (stavb in infrastrukture) kot tudi ohranila domačo inženirsko stroko, ki ji sicer grozi propad.

 

Komisija za javno naročanje si bo tudi v bodoče prizadevala za prepotrebne spremembe na področju javnega naročanja inženirskih storitev:

 

• obvezno izbiro ponudnika po kriteriju ekonomsko najugodnejše ponudbe pri vseh javnih naročilih,
• zakonsko določitev enotnega sistema vrednotenja finančnega dela ponudbe na nivoju države, ki bi doprinesel k transparentnosti postopkov javnih naročil (po vzoru Italije),
• ali uvedbo enotnega sistema izločanja neobičajno nizkih ponudb z zakonom (po vzoru Avstrije), ki naj bi nadomestil dosedanje določilo, ki v praksi ni prineslo izboljšanja,
• obvezno objavo ocenjene vrednosti naročila pri objavi javnega naročila in
• sprejem enotnih parametrov za določitev vrednosti inženirskih storitev pri javnih naročnikih, ki bi bili obvezni za uporabo s strani javnih naročnikov (po vzoru Italije),
• podaljšanje veljavnosti pridobljenih referenc in uvedbo enotnih obrazcev z neomejeno veljavnostjo za posameznike in podjetja,
• potrditev in objavo Smernice za javna naročila inženirskih storitev s strani Ministrstva za finance,
• v nadaljevanju tudi sprejem Smernice v obliki uredbe oz. pravilnika, s čimer bi postala njena vsebina obvezna za uporabo za vse javne naročnike.

 

Vse aktivnosti pa bodo zaman, če ne bomo v lastnih vrstah enotni, če ne bomo svojega znanja cenili vsaj toliko kot odvetniki ali zdravniki in če ne bomo sami sebi postavili visokih ciljev glede kakovosti naših storitev. Sami moramo zaustaviti cenovno spiralo, ki mogoče posamezniku, ki na javnem naročilu pridobi delo, kratkoročno prinese nekaj prepotrebnih minimalnih sredstev za preživetje, že v naslednjem razpisu pa mora svojo ceno še znižati. Dokler bomo sami sebe in svoje visoko intelektualno delo cenili tako nizko kot v zadnjem času, toliko časa tudi od drugih ne moremo pričakovati, da nas bodo cenili in upoštevali kot kredibilnega sogovornika. Zavedati se moramo, da naša dejanja vplivajo na prihodnost nas vseh in na prihodnost inženirske stroke v Sloveniji.