Priročniki Publikacije  

hči Meta Bertoncelj Breznik in
Polona Okretič, svetovalka za izobraževanje na IZS

 

 

Leta 2011 ste prejeli nagrado Inženirske zbornice Slovenije za življenjsko delo na področju hidrologije in hidrogeologije. Zanimivo, kako sta se vam v življenju dve disciplini, ki sta lahko tudi ločeni, prepletli v eno samo. Nam zaupate, kako ste se poleg gradbeništva - diplomirali ste kmalu po 2. svetovni vojni na takratni Tehniški fakulteti v Ljubljani, lotili tudi študija geologije? Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Geologija govori o sestavi in položaju zemeljske površine, na katero so temeljeni vsi gradbeni objeti. In ker vsi betonski gradbeni objekti prenašajo obtežbo vodnega pritiska dolinskih pregrad na zemeljsko skorjo, je poleg gradbeniškega znanja o statiki potrebno tudi znanje o geologiji. Zato smo se takrat trije diplomirani gradbeni inženirji odločili, da dodatno ob delu študiramo geologijo. To sta bila, poleg mene, še inž. Janežič in pokojni inž. Drnovšek.

 

Povojni čas je bil čas graditve na vseh področjih, tudi na področju pridobivanja energije iz vode, vodnih virov. Kot vemo, ste takrat projektirali rečne pregrade za nastajajoče elektrarne v Sloveniji in Črni gori in kasneje delali kot ekspert Združenih narodov (ZN) v tujini. Delo iz prakse ste potem uvedli tudi na fakulteto, kjer ste v 70-ih letih 20. stol. uvedli v predmetnik Gradbene in Naravoslovno tehniške fakultete nov predmet, ki se je imenoval Podzemne vode in zaščita voda. Po koncu univerzitetne kariere ste se posvetili pisanju strokovnih in argumentiranih člankov, napisali pa ste tudi knjigo z naslovom Zadrževalniki in globoki vodnjaki na Krasu. Slednja je nastala na podlagi večletnega opazovanja in raziskovanja Krasa in hidrogeoloških razmer na Krasu in v slovenski Istri, mar ne?

Bil sem uslužbenec Geološkega zavoda, ki je skupaj z Geoistraživanjem iz Zagreba sklenil joint-venture za skupno nastopanje pri vrtanju na tujih trgih. Moje prvo delo pri teh projektih je bilo v Siriji. Dela so se, glede na sklenjene pogodbe, izvajala v fazah. Prvo in drugo faza del so predstavljala vrtanja brez geološke podpore, medtem ko se je moje delo pričelo v tretji fazi, in sicer kot geološka podpora črpalnih poskusov ter posledično analiza lastnosti vodonosnika. Dela so sofinancirali Združeni narodi, nadzirali pa so jih njihovi strokovnjaki, ki so svoje izkušnje in najnovejša dognanja o analizah vodonosnikov prenesli tudi name. V Siriji sem, s krajšo prekinitvijo, deloval štiri leta in pol, in tam pridobil veliko novega sodobnega znanja. Na osnovi izkušenj sem se potem prijavil na razpis FAO za podobna dela na Kreti, v Grčiji, in bil sprejet na osnovi dobrih referenc. Tam sem ostal tri leta. Tako v Siriji kot na Kreti so se dela izvajala na kraškem terenu. Posebnost terena na Kreti je, da je močan tok sladke vode v globini 1000 m pod morjem, s pretokom 2-7 m³/s, vendar, številnim poskusom navkljub, te vode še ni mogoče črpati. Sem pa v že omenjeni knjigi (Podzemne vode in zaščita voda) strnil izkušnje 40-letnega dela na kraškem terenu, tako doma kot v tujini.

 

V vsaj enem od člankov ste se dotaknili vodnega režima in oskrbe s pitno vodo na področju Krasa in slovenske Istre, in oskrbe tega dela Slovenije s pitno vodo. Ena od idej sredi 50-ih let je bila gradnja HE Osp. Kaj se je s tem projektom zgodilo, da ni prišlo do realizacije? Je bil morda preveč prežet s politiko? Kakšna je bila podpora države v povojnem času pri realizaciji inženirskih projektov? Potrebna ali ne?

V 50-ih letih je še obstajalo Svobodno tržaško ozemlje (1947-1954), ki je imelo status samostojne države. V pogajanjih o statusu STO je bila partner tudi Jugoslavija. Po mojem mnenju je bil projekt HE Osp želja Jugoslavije po uveljavitvi svojega interesa. HE Osp naj bi izkoriščala 30 m padca med kraško planoto z vodo notranjske Reke in elektrarno v bližini morja. Kar zadeva podporo države pri realizaciji inženirskih projektov, je bila ta v povojnem času velika. Večina tehničnih kadrov, ki smo pri tem sodelovali, smo bili mladi inženirji brez praktičnih izkušenj, česar se je tedanja oblast zavedala, vendar… “Delajte po svojem znanju, ki ste ga pridobili med študijem. Razumemo da nimate potrebnih izkušenj, a mi vas podpiramo,” so nam rekli nadrejeni.

 

V Gradbenem vestniku ste oktobra 2013 objavili članek z naslovom Istérsko jezero - pitna voda za 100 let. V njem ste zelo natančno orisali stanje voda (rek) Rižane, Dragonje in reke Reke, njihovih pretokov in količine vode skozi leto. Omenili ste tudi zajetje v Klaričih na Krasu, ki vodo črpa 25 m pod gladino 3 km oddaljenega morja, kjer je, tudi zaradi podnebnih sprememb, prisotna bojazen za njegovo zaslanitev in s tem manjko pitne vode na področju Krasa. Vaš predlog o nastanku umetne akumulacije, imenovane Istérsko jezero v dolini Dragonje, naj bi rešil težave s pitno vodo na tem področju. Predlog ste predstavili tudi članom vlade in občinskim ljudem. Je moč pričakovati realizacijo, glede na to, da je to tudi področje Nature 2000?

Površino Nature 2000 bo potrebno zmanjšati, ker sedanje analize padavin dokazujejo, da bo padavin vedno manj, na drugi strani pa imamo podatek, da število prebivalcev narašča, poraba pitne vode pa je gotovo važnejša od Nature 2000, ki omejuje njeno črpanje. O pitni vodi in/ali Naturi 2000 bodo odločali naši zanamci, saj dolgoletna opazovanja padavin dokazujejo, da se njihova količina zmanjšuje zaradi otoplitve Zemlje, kar povečuje izhlapevanje (glej gradbeni vestnik 2013). V prihodnosti bo potrebno omejiti črpanje podzemne vode, kar ne bo lahko, ker je človeštvo navajeno na veliko porabo. Kar pa se mi zdi pomembno poudariti in povedati je, da je pitna voda našega črpališča Klariči morda oporečna. Namreč. Na tržaškem krasu ponika v vodni rov proti Klaričem, ki je 2 km daleč in 30 m pod morsko gladino, del reke Soče, onesnažene z živim srebrom (vir Delo Znanost 2010).

 

Glede na to, da slovensko Istro oskrbujeta le reki Rižana in Dragonja, bi bilo za sušno obdobje smiselno najti nov vir pitne vode. Akumulacija na Rižani, kot ste argumentirali, ni primerna zaradi plazovitega pobočja pri Črnem Kalu, bi pa bila primerna pregrada z akumulacijo v dolini Dragonje v vasici Boršt. Kot argumente navajate strma pobočja v dolini Dragonje, ki ni naseljena in nima ceste, dolina leži na stabilni jadranski plošči, ne pozna lokalnih potresov, tla so sestavljena iz dobro nosilnih in slabo prepustnih apnencev. Za pregrado imate v mislih gradbeni material iz lokalnega apnenca, uporabili pa bi tudi uvaljani beton. Lahko prosim opišete idejo in za kaj gre pri uvaljanem betonu?

Dolina zgornje Dragonje je dolga 20 km in v njej je jasno vidna suha struga reke Dragonje, ki sedaj ne teče več. Razlog gre iskati v tem, da je verjetno plaz zemljine prekinil dotok vode v zgornjem delu. Področje, kjer je bila v preteklosti tekoča reka, je idealno za veliko akumulacijo tekoče vode, zdaj pa bi morali vodo umetno dotočiti v velik suh akumulacijski prostor, kar bi lahko izvedli s cevovodi iz porečja zgornje Dragonje, kjer je vode še dovolj. Toliko, kar zadeva pitno vodo v slovenski Istri, kar pa zadeva prednosti uvaljanega betona, pa naj povem naslednje. Pri enem m³ običajnega betona porabimo 300 kg cementa, kar povzroči pri njegovi kemični vezavi segrevanje in raztezek, medtem ko uvaljani beton vsebuje le 150 kg cementa na 1 m³. Njegova prednost je, da se pri vezavi cementa preveč ne segreva in ne razteza, in ga je možno vgrajevati v poljubni dolžini gradnje.

 

Ideja o umetni akumulaciji imenovani Istérsko jezero se vam je porodila leta 2008, po 27 letih geoloških raziskav, verjetno pa je bilo potrebno preučiti tudi hidrološke karte in še kaj. Nam zaupate, kako se je porodila ideja? Je bil povod v sušnih mesecih, ukinitvi oskrbe slovenskih obalnih mest s pitno vodo, ki jo je zagotavljal Istrski vodovod, ali pa morda skrb, da bo tudi Kras v prihodnosti ostal brez pitne vode? Ali je ideja nastala kot skupek vsega zgoraj naštetega ali pa je nastala kako drugače?

Na kraškem področju so bile vedno težave z vodo, saj kot vemo padavine na Krasu hitro poniknejo, površinskih rek ni, podzemne reke pa je težavno in drago zajeti. Vrtanje globokih vodnjakov, globokih pomeni od 100 do 200 m globoko, se je na večjem delu krasa razvilo šele v zadnjih 100 letih.

Analize dolgoročnih podatkov pa dokazujejo, da se padavine stalno zmanjšujejo, kar sem obdelal v članku v Gradbenem vestniku oktobra 2013.

 

Za konec se dotakniva še vaše sorodstvene povezave z dvornim svetnikom dr. Petrom Kresnikom, ki je konec 19. stol., kot vodilni hidrotehnik v Evropi, tlakoval pot hidrotehniški stroki, in o katerem smo pisali v eni od prejšnjih številk zbornične revije IZS.NOVO. Imate πveselje do vode“ v krvi? Se ga morda spominjate kot inženirja, kot človeka? Ste morda, glede na to, da so plod njegovega znanstvenega in strokovno znanstvenega dela tudi številni učenci, katerega od njih poznali, z njim(i) sodelovali?

Moja draga babica Josipina Petek z Ljubnega ob Savinji je bila ena izmed sorodnic dr. Petra Kresnika. Kot otrok se spomnim le obiska treh gospodov z dolgimi belimi bradami in eden od njih je bil dr. Kresnik. Sem pa v dobi svojega inženirskega delovanja seveda upošteval njegova znanstvena dognanja.