Priročniki Publikacije  

Spremembe prostorske in gradbene zakonodaje

 

mag. Aleš Kregar, univ.dipl.inž.el.

ELES d.o.o.

 

 

Pomen infrastrukture za vsakodnevno življenje običajno spoznamo šele ob njenem nedelovanju, v vsakodnevnem življenju jo smatramo za samoumevno. Uporabljamo jo posredno, s priključevanjem nanjo, in to brez zavedanja, kako obsežna so omrežja, ki nam zagotavljajo vsakodnevno udobje.

 

Umeščanje infrastrukture državnega pomena je dolgotrajen proces iskanja največjega možnega soglasja vseh deležnikov. Postopki so dolgi, povprečno od vložitve pobude za pripravo državnega prostorskega načrta do rednega obratovanja posameznega energetskega objekta mine deset let. Ker so tudi v drugih evropskih državah ti procesi zapleteni in dolgotrajni, je Evropska komisija naročila študijo, ki je ocenila postopke dovoljevanja energetskih infrastrukturnih objektov in podala pravna priporočila (Permitting procedures for energy infrastructure projects in the EU: Evaluation and legal recommendations, izdelal Roland Berger, julij 2011). Pregled podanih priporočil kaže, da je del zakonodaje v Sloveniji že skladen s priporočili (npr. določitev objektov državnega pomena), več priporočil pa bi bilo v zakonodajo še treba vključiti. Nekaj takih primerov:

 

• določitev najdaljšega trajanja umeščanja,
• reorganizacija upravnih organov za izvedbo postopka izdajanja dovoljenj ("vse na enem mestu"),
• podpora strokovnemu odločanju upravnih organov,
• združitev prostorskega načrtovanja in izdajanja okoljskega dovoljenja ter
• pridobitev pravice graditi s samim dovoljenjem.

 

Predvidevam, da so bila omenjena priporočila poznana avtorjem osnutkov Zakona o urejanju prostora, Gradbenega zakona in Zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih ter da so jih poskušali tudi upoštevati, žal pa predlaganih rešitev ne morem podpreti. Strinjam se, da urejanje prostora obravnava en zakon, kar pa ne pomeni, da je velja enako tudi za graditev infrastrukturnih objektov in individualno stanovanjsko gradnjo.

 

Pripravljalci novih zakonov so opravili obsežno in zahtevno delo, ki pa ne upošteva dovolj izkušenj iz prakse in predvsem ne kaže razumevanja različnih vlog deležnikov v celotnem procesu. Ne ureja enega od ključnih problemov usklajenega delovanja razvojnih in varstvenih delov ministrstev ter jim ne nalaga iskanja rešitev, temveč jim podeljuje vlogo nadzora, ki nima za cilj umeščanja infrastrukture s čim manjšimi vplivi.

 

Prepričan sem, da bi bilo treba najprej izdelati kvantitativno analizo izvajanja sedanje zakonodaje in na podlagi zaključkov te analize izdelati procesno shemo, ki bo nato opisana v novem Zakonu o graditvi objektov in Zakonu o pooblaščenih inženirjih (ta bo reguliral tudi delo inženirjev arhitekture). Če koncepti v končnih besedilih novih zakonov ne bodo ustrezno spremenjeni, bi morale prehodne določbe omogočati, da se postopki lahko izvajajo tudi po Zakonu o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor.

 

Če bi bila izdelana analiza dosedanjih postopkov umeščanja, bi lahko pokazala, da morda ni glavni problem v zakonodaji, temveč predvsem v njenem neizvajanju. Izkušnje kažejo na številne probleme, ki ne zahtevajo sprememb zakonodaje:

 

• različni organi različno tolmačijo zakonodajo,
• pogosto spreminjanje vhodnih podatkov,
• spreminjanje ali dopolnjevanje smernic, ki so pogosto dvoumno napisane,
• zahteve po večkratnih dopolnitvah vlog, ker vloga prvič ni bila natančno pregledana,
• upravni organi se izogibajo medsebojnemu usklajevanju in strokovnemu odločanju,
• nespoštovanje rokov.