Priročniki Publikacije  

ODGOVORNOSTI PROJEKTANTA S POGODBO NI MOGOČE IZKLJUČITI NITI OMEJITI

Sodna praksa s komentarjem

 

Odvetnica Carmen Dobnik

 

V prejšnji številki glasila smo obravnavali pravno problematiko v zvezi z odgovornostjo nadzornika, v tem članku pa se bomo osredotočili na problematiko odgovornega projektanta z vidika zakonske ureditve, teorije (Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, 2003, 3. knjiga) in praktičnega primera v sodni praksi. Osredotočili se bomo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opravilna številka I Cpg 875/2010 z dne 21. 10. 2010, pri čemer pa bomo tekom pojasnil navedli tudi ostalo relevantno judikaturo.

 

Projektantska pogodba v ožjem pomenu besede ali pogodba o izdelavi projekta je pogodba, s katero se ena pogodbena stranka (projektant) zaveže izdelati projektno dokumentacijo, druga pogodbena stranka (naročnik) pa se zaveže za izdelano projektno dokumentacijo plačati določeno ceno. V širšem pomenu projektantska pogodba vključuje še nadzor nad izvajanjem projekta. V teoriji se delijo mnenja ali je projektantska pogodba obligacija truda, kar pomeni, da je dovolj, da se projektant po svojih strokovnih močen kar najbolje potrudi izdelati kvaliteten projekt, tudi če mu to ne uspe, ali pa je obligacija uspeha. Glede na to, da je izdelava celovitega projekta tudi končni interes naročnika, je bližje stališče, da je zaveza v projektantski pogodbi obligacija uspeha. Ni treba posebej pojasnjevati, da je projektantovo delo intelektualno.

 

Temeljne določbe o odgovornosti projektanta so urejene v Obligacijskem zakoniku (OZ), natančneje v določbi 662. člena, ki določa, da izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Izvajalec odgovarja tudi za morebitne pomanjkljivosti zemljišča, na katerem je zgrajenagradba, ki se pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del, razen če je specializirana organizacija dala strokovno mnenje, da je zemljišče primerno za gradnjo, in se med gradnjo niso pojavile okoliščine, ki bi bile vzbujale dvom o utemeljenosti strokovnega mnenja. To velja tudi za projektanta, če izvira napaka gradbe iz kakšne napake v načrtu. Po omenjenih določbah ta dva nista odgovorna le naročniku, pač pa tudi vsakemu drugemu pridobitelju gradbe. Te njune odgovornosti ni mogoče s pogodbo niti izključiti niti omejiti.

 

Bistvene značilnosti citiranega člena se osredotočajo tako na izvajalca kot tudi na projektanta, kar pa ne pomeni, da sta oba v enaki meri odgovorna za morebitne napake v izdelavi gradnje. Izvajalec gradbenih del je odgovoren za napake v izdelavi gradnje, ki zadevajo njeno solidnost. Odgovornost izvajalca je primarna. Projektant odgovarja, če napaka gradnje izvira iz napake v načrtu (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. III Ips 79/94 z dne 19. 5. 1995). Razlika je torej v tem, kakšna dela izvajalec ali projektant dejansko opravljata v zvezi z gradnjo. Vsak od njiju pa lahko odškodninsko odgovarja zgolj za dela, ki jih je sam izvršil. Vendar odgovornost projektanta vselej ne izključuje odgovornosti izvajalca. Izvajalec, ki je strokovno usposobljen, je dolžan opozoriti naročnika na napako v projektu. Za take napake pa izvajalec odgovarja, četudi izhajajo iz projekta. Pravna problematika razmerij med naročnikom ter projektantom in izvajalcem je sicer bistveno širša in presega obseg tega članka.

 

Končni rezultat projektantovega izpolnitvenega ravnanja je izdelava projekta. Predmet njegove obveznosti tako ni objekt, saj le-tega zgradi izvajalec na podlagi projektne dokumentacije. Običajni namen projektne dokumentacije je podlaga za izgradnjo objekta, zato se končni rezultat projektantovega dela odrazi v zgrajenem objektu. Bistveno pri tem pa je, da se lahko tudi napake projektne dokumentacije pokažejo šele kot napake objekta in ne nujno predno je objekt zgrajen.

 

V zvezi s 662. členom OZ je treba opozoriti še na poseben rok, v katerem projektant odgovarja za svoj projekt. Gre za t.i. jamčevalni rok in traja deset let, kar je za osem let več, kot traja splošni jamčevalni rok (634. člen OZ). Razlogi za tako dolg jamčevalni rok so v naravi obveznosti projektanta in v končnem produktu, na katerem se pojavijo napake projekta. Pri izdelavi projekta za gradnjo bo končni produkt gradnja z več desetletno uporabnostjo, ne potrošnji material s kratkim rokom trajanja. Če vemo, da večina zasebnih investitorjev za takšno gradnjo porabi vse svoje prihranke, se pričakuje, da bo delo najmanj solidno opravljeno. To delo pa vključuje tudi izdelavo solidnega projekta.

 

Ni odveč omeniti, da je daljši tudi rok za obvestilo o napaki, ki je šest mesecev (663. člen OZ). Če naročnik ali kasnejši pridobitelj gradnje v desetih letih od izročitve in prevzema del opazi, da obstajajo napake na gradnji, ki so posledica slabega projekta, lahko takšne napake uveljavlja v naslednjih šestih mesecih. Rok šestih mesecev začne teči, ko se napaka pokaže, zato lahko neaktivnost naročnika ali kasnejšega pridobitelja privede do tega, da jamčevalni zahtevek propade, kljub temu, da se še ni iztekel desetletni jamčevalni rok. Če sklenemo pojasnjevanje v zvezi z roki, lahko povemo še, da sodno uveljavljanje zahtevka zastara v enem letu po pravočasnem uveljavljenju jamčevalnega zahtevka oziroma obvestila o napaki (635. člen OZ). Ti roki pa se ne upoštevajo v primeru, če projektant ve za napake projekta ali bi za njih moral vedeti, pa jih ne sporoči naročniku (tretji odstavek 663. člena OZ).

 

V četrtem odstavku 662. člena OZ je določeno, da vse pravice naročnika, ki jih ima na podlagi odgovornosti za napake v solidnosti gradnje preidejo na vsakokratnega kasnejšega pridobitelja gradnje. To pa ne pomeni, da zoper kasnejšega pridobitelja začne teči nov desetletni jamčevalni rok. Končno pa je v obravnavanem 662. členu OZ določeno tudi, da odgovornosti projektanta s pogodbo ni mogoče izključiti niti omejiti. Gre za sicer v obligacijskih razmerjih redko uporabljeno pravilo, kjer kogentne norme, torej neposredno obvezujoče, nadomestijo dispozitivne. Razlog za to je bil deloma že omenjen. Glede na to, da so gradnje v uporabi več deset let že zakonodajalec strankam omejuje morebitne parcialne dogovore, ki bi izključevali jamčevalne zahtevke na račun nižje cene izdelave projekta. Škoda, ki nastane zaradi slabe izdelave projekta lahko namreč bistveno presega znesek, ki bi ga naročnik prihranil s pogodbeno izključitvijo odgovornosti za stvarne napake.

 

Pred obravnavo samega primera je treba pojasniti še naravo jamčevalnega zahtevka ali odgovornosti za stvarne napake. Jamčevalni zahtevek ima posebna pravila, ki izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Odpravo škode je mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, če so izpolnjene predpostavke projektantove odgovornosti za stvarne napake, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju. Primarno je interes naročnika, da projektant napako v projektu odpravi, a to zgolj pri projektih, pri katerih je to mogoče. Nadalje lahko naročnik napako odpravi sam na stroške projektanta ali pa zahteva znižanje plačila. Končno pa ima pravico odstopiti od pogodbe, če je projekt neuporaben ali pa projektant ne spoštuje prej navedenih in s strani naročnika uveljavljenih jamčevalnih zahtevkov. Poleg vseh omenjenih jamčevalnih zahtevkov pa ima naročnik skupaj s tem še pravico do povrnitve škode. Ta se kaže kot napaka na objektu ali pa v obliki nepravilne ocene stroškov investicije s strani projektanta. V judikatu VSL I Cp 2270/2009 z dne 7. 10. 2009 je sodišče zavrnilo zahtevek, danaj toženka uredi odvodnavanje meteornih voda z razlogom, da je napaka, ki jo tožnika očitata toženki, da naj bi v nasprotju s podatki iz geološko-geomehanskega poročila, v lokacijsko dokumentacijo vnesla napačno višinsko koto hiše. Zahtevek za odpravo napake tako ne more biti ureditev odvajanja meteorne vode iz tožnikovih nepremičnin, pač pa le poprava napačno določene kote v sami lokacijski dokumentaciji. Odprava napake tako pomeni popravek v projektu in ne poprava gradnje, ki je bila na podlagi projekta zgrajena. Za to se lahko zahteva le odškodnina v denarni obliki.

 

V zadevi I Cpg 875/2010 je tožeča stranka (naročnik) tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi, pri čemer se je sklicevala na nestrokovno opravljeno delo tožene stranke kot odgovornega projektanta pri izdelavi projektne dokumentacije za stanovanjski objekt. Opustitev naj bi bila v tem, da je bil načrt izdelan nestrokovno in pomanjkljivo brez prepotrebnih geomehanskih raziskav, oziroma geološko geomehanskega poročila, v posledici česar je prišlo v fazi gradnje do posedanja in s tem do obsežnih stroškov sanacije, povrnitev katerih je tožeča stranka uveljavljala od tožene stranke. V tem delu je treba pojasniti, da prej citirani drugi odstavek 662. člena izrecno določa, da izvajalec odgovarja tudi za morebitne pomanjkljivosti zemljišča. To določbo je treba ustrezno interpretirati. Zemljišče načeloma samo po sebi ni pomanjkljivo, temveč je ali primerno za gradnjo ali pa ne. Tudi če se kasneje pojavijo napake na gradnji, zemljišče še vedno ni pomanjkljivo, temveč je pomanjkljiva gradnja, pri kateri lastnosti zemljišča niso bile ustrezno upoštevane. Nadalje pa je treba opozoriti, da mora lastnosti zemljišča primerno upoštevati že projektant, zato je tukaj izvajalčeva odgovornost subsidiarna. Primarna odgovornost je na projektantu.

 

V konkretnem gospodarskem sporu je tožeča stranka pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije sklenila z družbo A. Kot projektant na načrtu gradbenih konstrukcij je navedena družba B, ki je bila podizvajalec projektanta A. Toženec je bil na projektni dokumentaciji opredeljen kot odgovorni projektant, bil pa je v delovnem razmerju v družbi B. Kot bomo videli kasneje so ta razmerja relevantna za rešitev predmetne zadeve.

 

Sodišče je kot podlago tožbenemu zahtevku tožeče stranke izključilo določbo 662. člena OZ. Ta določba namreč ureja obseg poslovne odškodninske odgovornosti izvajalca in projektanta za solidnost gradnje. Gre za strožjo obliko poslovne odškodninske odgovornosti, ki pa je vezana na nepravilnost izpolnitve projektanta v smislu izpolnitvene obveznosti, ki jo je prevzel s projektantsko pogodbo. V sodni praksi sicer ni veliko primerov, kjer bi se kot sporna pojavljala vprašanja obsega projektantovega dela in posledično napak v projektni dokumentaciji, tudi zakon je v zvezi s tem bolj skop. Zato pa teorija navaja, da ima projektna dokumentacija napako, če ne obsega vseh sestavin, tj. sestavin, ki jih določajo gradbeni predpisi (prim. 48. člen ZGO-1 in 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1) ali dodatnih pogodbeno dogovorjenih sestavin. Poleg tega pa ima lahko projektna dokumentacija napako, če značilnosti objekta v projektu niso ustrezne, to pa lahko pomeni, da gradbene značilnosti niso ustrezne ali pa stroški gradnje niso v skladu s pogodbeno dogovorjenimi značilnostmi objekta oziroma običajnimi značilnostmi objekta enake vrste.

 

Ker gre za poslovno odškodninsko odgovornost, na tej podlagi odškodninskega zahtevka ni mogoče naperiti zoper drugega, kot pogodbenega zavezanca, to je projektanta oziroma izvajalca. Odločitev sodišča je bila v tem primeru v korist odgovornemu projektantu. Če odločitev sodišča poenostavimo, lahko rečemo, da je 662. člen OZ uporaben zgolj med pogodbenimi strankami, saj gre za jamčevalni zahtevek, ki ima vedno podlago v že prej sklenjeni pogodbi. Klasične neposlovne odškodninske odgovornosti so npr. prometne nesreče, ko povzročitelj in oškodovanec vzpostavita obligacijsko razmerje šele s škodnim dogodkom. Ker gre torej za že prej vzpostavljeno poslovno razmerje (sklenjeno projektantsko pogodbo), lahko naročnik ali kasnejši pridobitelj gradnje (četrti odstavek 662. člena OZ) odškodnino terja zgolj od svojega pogodbenega partnerja, v predmetni zadevi družba A, ne pa delavec družbe B, kljub temu, da je bil odgovorni projektant.

 

Sodišče se ob povedanem ni spuščalo v obravnavanje bistva spora, torej ali je odgovorni projektant izvedel projekt z napako, temveč je zahtevek že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo. Žal se sodišče tudi ni ukvarjalo z morebitnim namernim ravnanjem tožene stranke, ki bi temeljila na drugem odstavku 147. člena OZ. Ta določa, da lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

 

Kot materialnopravno zmotno pa je sodišče ocenilo tudi stališče tožeče stranke, da naj bi samostojno podlago za uveljavljanje tožbenega zahtevka predstavljale določbe ZGO-1. Pogoji, ki jih določa ZGO-1 za odgovornega projektanta (drugi odstavek 45. člena) so predpisani zaradi zagotavljanja potrebnih strokovnih pogojev projektanta, ki prevzame v izdelavo projektno dokumentacijo, in mora za to imenovati odgovorne projektante. Določba 4.2.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 odgovornega projektanta opredeljuje kot posameznika, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Tudi določbe 47. člena ZGO-1 ni mogoče razlagati, da bi le-ta zagotavljala podlago za neposredni tožbeni zahtevek oškodovanca zoper odgovornega projektanta za škodo, ki naj bi izhajala iz nepravilnosti v izpolnitvi pogodbene obveznosti iz projektantske pogodbe. Kot rečeno ZGO-1 v točki 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ureja odgovornost odgovornega projektanta v razmerju do projektanta, zato je potrebno tudi določbo 47. člena ZGO-1 razumeti v tem okviru, kar izključuje podlago za neposredni odškodninski zahtevek naročnika v razmerju do odgovornega projektanta, med katerima ni obstajalo pogodbeno razmerje.

 

Predpostavke projektantove odgovornosti za napake projekta so tako ugotovitev, da ima projekt napako, da vzrok za napako izvira iz projektantove sfere, da je podano pravočasno obvestilo o napaki ali da je pravočasna sodna uveljavitev zahtevka. Nadalje pa je mogoča še projektantova odgovornost za napake objekta, katerih vzrok so napake projektne dokumentacije. Predpostavke v tem primeru so, da ima projektna dokumentacija napako, da ta napaka izvira iz projektantove sfere, da je podano pravočasno obvestilo o napaki v okviru jamčevalnega roka, da je vložena pravočasna tožba, da je nastala škoda in da obstaja vzročna zveza med projektantovo nepravilno izpolnitvijo (napaka v projektu) in škodo (napako objekta). Če projektantovo odgovornost primerjamo z nadzornikovo lahko ugotovimo, da se ti ločujeta predvsem pri jamčevalnih zahtevkih, ki ji naročnik do nadzornika nima. Glede povrnitve škode na objektu pa sta si odgovornosti podobni, predvsem v delu glede dokazovanja škode in vzročne zveze.