Priročniki Publikacije  

TADEJ RUŽIČ, univ. dipl. prav., predsednik uprave SGP POMGRAD

prof. dr. Janez Duhovnik

 

SGP POMGRAD d. d. (http://www.sgp-pomgrad.si/) je gradbeno podjetje s sedežem v Murski Soboti. Začetki predhodnikov Pomgrada segajo v obdobje po 2. svetovni vojni. Pomgrad v sedanji organizacijski obliki pa je kot moderna gradbena firma začel poslovati leta 1998, ko ga je prevzela skupina Intering. Sedaj ima v nekaj hčerinskih družbah skupaj 680 zaposlenih, od tega 29 pooblaščenih inženirjev. V letu 2012 je imela skupina skupni prihodek 181 milijonov evrov in nekonsolidiranih 2,7 milijonov dobička (vključno s prejetimi udeležbami na dobičku in opravljenimi odpisi naložb). Sedaj med drugim gradi objekte fakultet za kemijo in informatiko Univerze v Ljubljani, čistilno napravo s kanalizacijo v Škofji Loki in Slovenskih Konjicah, CERO Pomurje v Puconcih, nekatere javne šolske objekte in proizvodne objekte, aktivno pa je tudi na avtocestah in državnih cestah. Od zgrajenih objektov kot referenčni štejejo predvsem vsi večji objekti komunalne infrastrukture (čistilne naprave v Murski Soboti, Piranu, Trbovljah in Dravogradu), avtoceste z objekti, izvedba večjih javnih objektov (novogradnje srednjih šol v Murski Soboti in Lendavi) in stanovanjski objekti (poslovno stanovanjski objekt 15. maj Koper).

Tadej Ružič je bil rojen leta 1972 v Murski Soboti. Osnovno šolo je končal v Gornjih Petrovcih, naravoslovno matematično gimnazijo v Murski Soboti, pravo pa je študiral v Ljubljani, kjer je na tamkajšnji Pravni fakulteti diplomiral leta 1996. V SGP POMGRAD se je zaposlil leta 1997 kot pravnik-pripravnik, nato je bil nekaj let vodja pravnega sektorja, od oktobra 2002 do septembra 2010 je bil direktor, od oktobra 2010 pa kot predsednik uprave vodi 3-člansko upravo, ki jo poleg njega sestavljata še člana Boris Sapač in Igor Banič.

Gospod Tadej Ružič, vodite eno izmed redkih slovenskih gradbenih podjetij, ki uspešno kljubuje sedanji gospodarski krizi. Ali na to kaj vpliva zgodovina SGP POMGRAD in kakšna je bila?
T. R.: Na trenutno pozicijo Pomgrada vpliva zgodovina od leta 1998 dalje, to je od prevzema s strani skupine Intering, ki je vzpostavila moderno organizacijsko in kadrovsko strukturo skupine.

Kaj štejete kot glavne razloge, da SGP POMGRAD ni propadel kot več drugih gradbenih podjetij?
T. R.: Kot prvi razlog je nedvomno to, da so vse od prevzema dalje lastniki določili jasne cilje glede poslovne politike, ki jih je morala in jih še sedaj zasleduje uprava podjetja, nadalje dejstvo, da se je v začetnih nekaj letih vsa ustvarjena akumulacija vlagala v tehnično posodobitev podjetja, saj so se dividende, pa še to le v manjšem odstotku od ustvarjenega dobička, začele deliti šele takrat, ko to ni izčrpavalo podjetja, ter da so lastniki zaupali vodenje mlademu, strokovnemu in ambicioznemu kadru, ki tudi ni bil v ničemer obremenjen s potrebo po neki osebni veličini ali izpostavljenosti, ampak se je dokazoval z rezultati svojega dela.

 

Kolikšen je delež javnih naročil oziroma naročil zasebnih naročnikov v SGP POMGRAD?
T. R.: Ta delež je sedaj v času velikega pomanjkanja zasebnih investicij relativno visok in se giblje v skupini nekje okrog 75 % prihodkov iz vseh dejavnosti, saj gre pri teh projektih za objekte velike vrednosti.

Kar precej gradbenikov na vprašanje, ali so v času študija pridobili ustrezna znanja, odgovorijo, da je bil študij premalo praktičen. Kakšno pa je Vaše mnenje?
T. R.: Sam sicer nisem gradbenik, čeprav od prvega dne dalje delam v gradbeništvu, bi se pa iz do sedaj dobljenih izkušenj strinjal s takim mnenjem. Vendar po mojem mnenju to ne velja le za gradbeništvo, ampak za večino študijskih programov – na žalost. To pa je po mojem prepričanju tudi ena od bistvenih težav trenutnega izobraževalnega sistema.

Pred leti so bili na slovenskih visokošolskih ustanovah uvedeni bolonjski študiji. Ste osebno, ali kdo od Vaših sodelavcev, sodelovali pri prenovi študijskih programov?
T. R.: Ne.

Kako v SGP POMGRAD spremljate in spodbujate strokovno rast mladih inženirjev, opravljanje strokovnih izpitov ter prevzemanje odgovornih vlog na gradbiščih?
T. R.: V interesu podjetja je, da mladi inženirji čim prej pridobijo ustrezne strokovne in izkustvene kvalifikacije, da lahko začnejo delati "na polno". Menim pa, da mladi inženirji tudi takoj prepoznajo priložnosti, ki jim jih lahko nudi tako podjetje, kot je Pomgrad. Na objektih, ki jih gradi, nudi v praksi dobre priložnosti in mladi inženirji z veseljem sprejmejo zahtevne in kompleksne naloge.

Ko sem kot mlad inženir delal na gradbišču, je bilo zelo jasno, kako se izračuna cena gradbenih del. Vsi so morali upoštevati Gradbene norme, kjer je bilo podrobno določeno, kaj potrebujemo za izvedbo določenih gradbenih del. Razvoj stroke je nekdanje norme prerasel in že dolgo nimamo več enotnih popisov del za celotno gradbeno dejavnost. Ponudbe izvajalcev so med seboj pogosto zelo različne. Ali menite, da so prizadevanja gospodarskih zbornic za ponovno uvedbo enotnih popisov ena izmed poti iz krize?
T. R.: Taka prizadevanja so potrebna, saj bi se s tem izognili marsikaterim dvomom in posledično napačnim razumevanjem ponujenih cen, zato bi bilo to področje potrebno urediti čim prej, da bi bili vsi akterji na trgu čim bolj na istem imenovalcu in s tem bolj konkurenčno primerljivi.

Rešitev slovenskega gospodarstva naj bi bila usmeritev v izvoz. Ali je to mogoče tudi v gradbenem podjetju?
T.R.: Menim, da je izvoz glede na velikost klasičnih slovenskih gradbenih podjetij možen le v krogu ožje regije, v sosednjih državah Slovenije, kamor lahko vsako podjetje plasira tudi svoje proizvode. Vemo pa, da so zaradi stroškov logistike gradbeni proizvodi omejeni na nek radij. Vse druge gradbene dejavnosti je mogoče opravljati le v obliki inženiringa, ker je ves material, strojno prevozne storitve in delovno silo tako ali tako potrebno kupiti in najeti na mestu samem. Zato je izvoz za gradbeništvo in zaposlene v gradbeništvu, v kar je potrebno všteti tudi vse podizvajalce, lahko le rešitev v manjši meri.

Kako daleč od sedeža podjetja je SGP POMGRAD še konkurenčen?
T.R.: S svojim znanjem v smislu komunalnega inženiringa in gradbenega inženiringa ni nekih geografskih omejitev, s plasiranjem produktov lastne proizvodnje (asfalti, betoni, gramozi, AB konstrukcije) pa znaša ta radij zaradi stroškov in druge specifike logistike do 200 km od kraja proizvodnje, seveda odvisno od produkta.

 

Kaj bi bilo treba pri gradnji objektov spremeniti, da bi povečali plače zaposlenih, ki so v primerjavi s plačami v drugih sektorjih slabše?
T.R.: Problem je zelo kompleksen in je po moje bistveno večja težava, kot v sami gradnji, v relativno majhnem številu investicij, saj jih predvsem v zasebnem sektorju omejuje težek dostop do financiranja. Bi pa bilo potrebno narediti več na področju nenormalno nizkih cen pri nekaterih javnih naročilih, v smislu izločitve ponudnikov, ki bi za nek relativno velik odstotek odstopali navzdol ali od ocenjene ali od neke srednje vrednosti ostalih ponudb ter jasno povedati, za katero najnižjo ceno je sploh še možno izvesti neka dela, vse v smislu večje varnosti naročnika. Vključno s tem in ob predpostavki še bolj racionalne notranje organiziranosti vsakega ponudnika, bi lahko kadri v gradbeništvu bili potem bolje plačani.

Je v gradbeništvu še kaj možnosti za posodobitve? Kaj po Vašem mnenju lahko v prihodnosti pričakujemo pri gradbenih tehnologijah in pri uporabi informacijskih tehnologij v gradbeništvu?
T.R.: Gradbeništvo je zelo konzervativna panoga, ki pa vseeno sproti spremlja tehnološke novosti, zato so ne možnosti ampak potrebe po posodobitvah vedno prisotne. Veliko izboljšanja je mogoče narediti v notranji organiziranosti in s tem stroškovni učinkovitosti z uporabo primernih informacijskih tehnologij, kar na Pomgradu tudi v veliki meri upoštevamo.

Se v SGP POMGRAD ukvarjate z razvojem na področju svoje dejavnosti in če se, kako imate razvojno dejavnost organizirano?
T.R.: Razvoj glede tehnologij in materialov izvajamo predvsem v naših družbah, ki se ukvarjajo s čisto gradbeno operativo in strojnimi storitvami, kjer sledimo novim tehnologijam in uporabi proizvodov, ter v družbah, ki se ukvarjajo s proizvodnjo gradbenih materialov in proizvodnjo AB izdelkov, veliko pozornosti pa posvečamo notranje organizacijskemu in kadrovskemu razvoju.

Ali pri razvoju sodelujete s katero od slovenskih univerz in raziskovalnim inštitutom?
T.R.: Trenutno v relativno malem obsegu, bi si pa želeli bistveno več sodelovanja.

Kaj pri sodelovanju z univerzami in inštituti pogrešate in kaj bi spremenili?
T.R.: Aktivnosti s strani izobraževalnih institucij, ki ne bi bile vezane le na to, da lahko npr. nekemu študentu nudimo obvezno prakso znotraj programa, ampak tudi v zmožnostih razvoja nekih konkretnih produktov ali preizkušanju novih tehnologij, seveda v obsegu, koliko je to znotraj nekega objekta sploh možno.

Številni pooblaščeni inženirji so po propadu gradbenih podjetij, kjer so bili zaposleni, šli na svoje. Ali se pri nas lahko uveljavi poslovni model, po katerem taki pooblaščeni inženirji prevzemajo vodenje gradbišč, na katerih delajo gradbena podjetja, ki nimajo svojih pooblaščenih inženirjev?
T. R.: To je mogoče le v obliki sodelovanja z gradbenimi podjetji, saj je gradnja pač proces, katerega ni mogoče izvajati iz pisarne, ampak potrebuješ za to določena delovna sredstva in kadre, prav tako pa si ne predstavljam resnega gradbenega podjetja, ki ne bi vlagalo v vzgojo lastnih inženirskih kadrov.

Iščete oziroma dobivate kaj ponudb za sodelovanje od pooblaščenih inženirjev, ki so šli na svoje?
T. R.: Ponudbe dobivamo, v preteklih dveh letih smo se tudi na ta način kadrovsko okrepili.

Na razpisih za oddajo del se zahteva reference podjetja. Kdo so po Vašem mnenju nosilci referenc v podjetju? Ali so reference pooblaščenih inženirjev vredne vsaj toliko kot reference podjetja, kjer so bili zaposleni?
T. R.: Vse objekte vsaj zaenkrat gradimo ljudje. To pomeni, da je izvedba v prvi vrsti odvisna od tega, kako odgovorni inženirji delo organizirajo, hkrati pa jim mora podjetje nuditi kvalitetno finančno, materialno in drugo podporo, tako da je za investitorja najbolj varna kombinacija skupek referenc obeh.

Slovenske gradbene predpise javnost ocenjuje kot preveč omejujoče? Kakšna je Vaša ocena in kaj bi predvsem spremenili?
T. R.: Bistveno bolj se mi zdijo omejujoči predpisi in operativna izvedba na področju javnega naročanja, kjer so se zadeve v zadnjih nekaj letih preveč zbirokratizirale, vsi pa vemo, da tako kompleksne zadeve, kot je ponudba in izvedba nekega objekta, ni možno v celoti avtomatizirati, zato bomo v bodoče odločujočim osebam, pa najsi gre za naročnika, projektanta ali izvajalca, morali bolj zaupati.

Sodeč po izkušnjah iz preteklosti se bo tudi ta gospodarska kriza slej ko prej končala in za slovensko gradbeništvo bodo nastopili boljši časi? Kdaj bo to po Vaši oceni?
T. R.: Intervju bi želel končati nekoliko bolj vzpodbudno, pa tega na žalost ne morem. Menim namreč, da se obseg javnih in zasebnih investicij v naslednjih letih zaradi težav, v katerih se je znašla naša država, ne bo v večji meri povečal zelo hitro. Zato se bo moralo gradbeništvo znajti v sedanjih okvirih še vsaj nekaj naslednjih let.