Priročniki Publikacije  

Generalna sekretarka Inženirske zbornice Slovenije

mag. Barbara Škraba Flis

 

 

Evropska zveza za gradbeno dejavnost (FIEC) je junija predstavila statistiko gradbene industrije za leto 2012, ki so jo hudo prizadele nerazumne varčevalne politike. V EU je celotna proizvodnja v gradbeništvu v letu 2012 upadla za 4,5% glede na leto 2011, zaposlovanje se je zmanjšalo za 3,1%. In ker ni opaziti spremembe trenda varčevalnih ukrepov zaradi krize pri zadolževanju držav, večina zvez članic FIEC meni, da okrevanja ne bo pred letom 2014, zaradi česar je FIEC za leto 2013 napovedal nadaljnji upad v višini 2,6%. V luči teh alarmantnih številk je FIEC pozval evropske in nacionalne nosilce odločanja, da upoštevajo potencialni prispevek gradbene industrije k rasti EU pri odločanju o strukturnih in fiskalnih reformah ali krčenju proračuna.

 

Ob tem so opozorili, da je gradbena industrija ena izmed glavnih gonilnih sil v EU, saj predstavlja 9,1% bruto domačega proizvoda EU in več kot 3 milijone podjetij (večinoma malih in srednjih), ki zagotavljajo delo 14. milijonom delavcev, brez upoštevanja posrednega zaposlovanja v povezanih sektorjih (multiplikacijski učinek: 1 delovno mesto v gradbeništvu = 2 delovni mesti v drugih sektorjih) ter poudarili, da ni rasti brez dodatnih vlaganj!

 

Naložbe v gradbeništvo in infrastrukturo ustvarijo rast in delovna mesta. Na tej osnovi lahko evropska gradbena industrija zagotovi rešitve za glavne globalne izzive, pa naj gre za učinkovito rabo energije v stavbah, učinkovitost virov, trajnostno infrastrukturo ali prilagoditev podnebnim spremembam.

 

Priložnosti Slovenije na področju slovenske logistike in transportne infrastrukture je samoiniciativno in “pro bono” obdelala skupina strokovnjakov in jih zapisala v obliki resolucije ter junija predstavila na okrogli mizi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Skupina je analizirala potencial slovenskih transportnih gibanj in do leta 2040 napovedala povečanje tovornega prometa za 160%, pri čemer naj bi 82% porasta odpadlo na cestni prevoz, preostanek pa na železniški tovorni promet. Vse skupaj seveda le ob predpostavki, da bo Sloveniji uspelo pravočasno zagotoviti učinkovito prometno in logistično infrastrukturo. To pomeni tudi zgraditi nove tire in posodobiti železniško omrežje (sicer bo pretok železniškega omrežja omejen in po projekcijah dosežen že leta 2017, presežek tovora pa bo šel na ceste) ter zgraditi drugi tir med Divačo in Koprom (sicer bo razvoj Luke Koper in s tem slovenskih logistov zamrznjen). Če država infrastrukture (cestne, železniške, Luka Koper, logistična središča) ne zgradi in posodobi (pravočasno), projicirane rasti pretovora sploh ne bo, saj se bodo blagovni tokovi preusmerili mimo Slovenije, s tem pa bomo dodano vrednost in nova delovna mesta podarili sosednjim državam.

 

Po ocenah avtorjev bi znašala potrebna vlaganja do leta 2030 7,4 milijarde evrov oziroma 410 milijonov na leto. To je številka, ki je primerljiva z obsegom prejšnjih vlaganj v prometno infrastrukturo (483 milijonov evrov v 2011) in sredstvi predvidenimi z varčevalno usmerjenim proračunom za leto 2012 (399 milijonov evrov), torej slednji ne bi bil zato dodatno obremenjen. Poleg tega bi lahko infrastrukturo zgradili po modelu 60% država, 20% zasebni sektor, 20% EU sredstva.

 

In zakaj so vlaganja v takojšnjo izgradnjo in posodobitev infrastrukture tako pomembna? Zato ker bi, kot navaja resolucija, skupen učinek gradnje in uporabe infrastrukture Sloveniji do leta 2040 prinesel za skoraj 18 milijard evrov ali 50% BDP iz leta 2012.

 

Avstrija, Italija, Češka, Slovaška in Poljska so že prepoznale potencial in pospešeno vlagajo v gradnjo jadransko-baltskega transportnega koridorja z vso logistično infrastrukturo. Avstrijska vlada si, po besedah enega od avtorjev resolucije, Jožeta P. Damijana, od gradnje tega koridorja na avstrijskem odseku obeta nastanek 15 tisoč novih delovnih mest in povečanje BDP za 9,5 milijarde evrov, med uporabo koridorja pa naj bi bil njegov mulitplikativni učinek na BDP samo v Avstriji vsaj še 6 milijard evrov.

 

Ni razlogov torej, da bi se odpovedali naravni strateški prednosti in ne bi vlagali v infrastrukturo. Zato podpiramo avtorje resolucije in na vlado naslavljamo poziv, da nemudoma sprevidi priložnosti razvojnega impulza in zažene naložbeni cikel v prometno infrastrukturo, ki bo Slovenijo lahko potegnil iz recesije in ji prinesel tako zaželeno rast.