Priročniki Publikacije  

Odgovornost projektanta

 

Odvetnik Jernej Kos

Odvetniška pisarna Carmen Dobnik in odvetniki

 

 

Že pred časom smo obravnavali pravno problematiko odgovornega projektanta z vidika zakonske ureditve, teorije in praktičnega primera v sodni praksi (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 875/2010 z dne 21.?10.?2010). V tem članku bomo na kratko obravnavali še novejši judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 45/2009 z dne 16.?4. 2012. Uvodoma iz judikata izhaja, da je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugotovilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala povračilo škode (povrnitev stroškov za popravilo objekta) zaradi nepravilne izdelave projektne dokumentacije za gradnjo tipizirane skladiščne hale, po temelju utemeljen. Presodilo je, da je podana poslovna odškodninska odgovornost prve toženke, ki je imela pri drugi toženki zavarovano svojo odgovornost. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

 

Dejansko stanje, ki je botrovalo nastalemu sporu je naslednje. Tožeča stranka kot naročnik in prva toženka kot projektant sta 21.?3.?2002 sklenili pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije (projektantsko pogodbo). Predmet pogodbe je bila izdelava projektne dokumentacije PGD, PZI za gradnjo nadstrešnice. Šlo je za ponovno vzpostavitev tipizirane skladiščne hale nemškega izvora, nova je bila le konstrukcija temeljev, tlaka in zidane obodne stene. Kot osnova in pomoč pri izdelavi projektov so prvi toženki služili originalni nemški načrti za izdelavo tipizirane hale. Prva toženka je imela tudi možnost ogleda identične nadstrešnice ter demontirane nadstrešnice, ki je bila predmet pogodbe. Točkovne temelje je projektirala stranska intervenientka na podlagi projekta arhitekture, ki ga je izdelala prva toženka. Na te točkovne temelje je bila postavljena jeklena konstrukcija nadstrešnice. Točkovni temelji in jeklena konstrukcija niso bili skladni. Jeklena konstrukcija zato ni ležala dovolj varno in statično zanesljivo na točkovnih temeljih. Napako je tožeča stranka sanirala sama, zato do fizičnega uničenja objekta ni prišlo. Stroški sanacije so znašali 45.668,50 EUR.

 

Ker obravnavamo judikat vrhovnega sodišča, so dejanske ugotovitve, ki sta jih opredelili sodišči prve in druge stopnje, za vrhovno sodišče zavezujoče. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključili, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke, ker je izdelala napačno projektno dokumentacijo, zaradi česar zgrajen objekt ni varen. Škoda tožeče stranke se kaže v stroških, ki jih je imela v zvezi s sanacijo nepravilnosti objekta. Presodili sta, da se objekt ni uničil izključno zato, ker je tožeča stranka to preprečila s sanacijo napak.

 

Vrhovno sodišče je vsled dejstva, da je bilo vezano na ugotovljeno dejansko stanje, presojalo zgolj, kakšna je bila vsebina sklenjene projektantske pogodbe ter ali je bilo zgoraj pojasnjeno dejansko stanje v skladu s pogodbenimi določili. V 1. členu pogodbe sta stranki opredelili predmet pogodbe. To je izdelava projektne dokumentacije PGD, PZI za inženirsko gradnjo – nadstrešnico za gradbeno in kmetijsko mehanizacijo na zemljišču naročnika (tožeče stranke). Pogodbeni stranki sta opredelili predvideno velikost objekta, kot osnova in pomoč pri izdelavi projektov pa naj bi prvi toženki služili originalni nemški načrti.

 

Toženi stranki sta se med drugim branili, da iz opredelitve predmeta pogodbe v 1. členu ne izhaja, da naj bi prva toženka izdelala projekte za izdelavo nemškega projekta. Vendar pa sodišči prve in druge stopnje napake v projektni dokumentaciji nista videli v tem, da ta dokumentacija ni enaka nemškim projektom, temveč v tem, da zaradi napačne projektne dokumentacije objekt ni varen oziroma da je porušena njegova statika.

 

Bistvo obravnavanega primera pa je vrhovno sodišče zelo jasno izpostavilo v delu, kjer je navedlo, da je treba ločiti med dvema vrstama napak, ki izhajajo iz projektne dokumentacije. Prvi sklop obsega napake, ki so podane, ker projektna dokumentacija ne obsega vseh sestavin, ki bi jih morala (sestavin, ki jih določajo gradbeni predpisi, in pogodbeno dogovorjenih sestavin). Drugi sklop napak pa zajema napake, ki so podane, ker značilnosti objekta, kot so določene s projektno dokumentacijo, niso ustrezne. Več o tej tematiki razpravlja dr. Nina Plavšak v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, Dodatek 1 k XII. Poglavju, str. 1085 in naslednja. V obravnavanem primeru so sodišča ugotovila, da gre za drugo vrsto napake, torej za napako gradnje, ki izvira iz napačne oziroma neustrezne projektne dokumentacije.

 

Obrazložitev vrhovnega sodišča je tako preprosta in jasna, da dodatnega komentarja niti ne potrebuje. Pa vendarle lahko rečemo, da mora projektant pri izdelavi projekta vedno paziti na dve okoliščini. Prvo, da spoštuje pogodbene dogovore, kar največkrat vključuje individualne želje naročnika, kakšen naj bo objekt. Pri tem pa mora paziti, da je projekt skladen z gradbenimi predpisi, kar pomeni spoštovanje strokovnih meril pri izdelavi. Nadalje pa je projektant odgovoren tudi za to, da ima končni objekt ustrezne značilnosti. Pri drugem sklopu odgovornosti pa je potrebna pazljivost, na katero je opozorilo vrhovno sodišče.

 

V predmetni zadevi sta se namreč toženi stranki sicer zagovarjali, da bi moral investitor pred začetkom del zagotoviti kontrolo montaže jeklene konstrukcije pri pooblaščeni inštituciji. Na takšne navedbe je sodišče odgovorilo, da se prva toženka ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na odgovornost investitorja in izvajalca del, čeprav utegne biti poleg prve toženke za nastalo škodo odgovoren še kdo. Tako je bistveno, da pri drugem sklopu napak lahko odgovarja tudi izvajalec, a v predmetni zadevi ni bil tožen. Te odgovornosti mu ni mogoče naprtiti pri prvem sklopu napak, za katere je odgovoren zgolj projektant.

 

Na podlagi pojasnjenega je mogoče zaključiti, da je vrhovno sodišče v predmetni zadevi zelo jasno ugotovilo, kakšne so lahko posledice projektantovega dela. Izpostavljeno je, da je projektantska pogodba atipična oblika podjemne pogodbe, pri kateri je pomembna ne le izdelana projektna dokumentacija, temveč predvsem končni rezultat, to je objekt, zgrajen brez napake. Če ima zgrajen objekt napake zaradi napačne ali pomanjkljive projektne dokumentacije, je (ob obstoju ostalih predpostavk odgovornosti) podana poslovna odškodninska odgovornost projektanta za škodo, ki nastane naročniku.