Priročniki Publikacije  

Renata Gomboc, inž.mat.

Vodja službe za javna pooblastila

V mesecu novembru je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) na pobudo Ministrstva za infrastrukturo in prostor (MzIP) sklicalo sestanek na temo jezikovnega znanja za opravljanje reguliranih poklicev v skladu z Direktivo 2005/36ES. Namen sestanka je bila razjasnitev, ali lahko MzIP pri javnih naročilih v razpisni dokumentaciji kot pogoj navede znanje slovenskega jezika za opravljanje reguliranega poklica oziroma mu tega ni treba storiti. Na sestanku smo bil poleg predstavnikov navedenih ministrstev prisotni tudi predstavniki Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) in Inženirske zbornice Slovenije (IZS).

Na sestanku je prišlo s strani MzIP do obtožb, da v postopku priznavanja poklicnih kvalifikacij in v odločbah o poklicnih kvalifikacijah od tujcev zahtevamo znanje slovenskega jezika. Na sestanku smo pojasnili, da v postopku priznavanja poklicnih kvalifikacij ne preverjamo znanja slovenskega jezika, ker za to nimamo pravne osnove. Prav tako smo jih seznanili, da vse posameznike v odločbi o poklicni kvalifikaciji opozorimo na 17. člen Zakona o postopku priznavanja poklicnih kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije za opravljanje reguliranih poklicev oziroma dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZPKEU), ki določa, da “morajo kandidati, ki se jim priznajo poklicne kvalifikacije za opravljanje reguliranega poklica oziroma dejavnosti v Republiki Sloveniji, za potrebe opravljanja reguliranega poklica oziroma dejavnosti znati slovenski jezik”. Še posebej smo MzIP opozorili, da vpis v imenik pooblaščenih inženirjev ne pomeni, da tujec zna slovenski jezik, kot si v praksi napačno razlagajo nekateri naročniki.

Sestanek je bil zaključen s sklepom, da zbornici ZAPS in IZS nimata zadostne pravne podlage za sistematično preverjanje jezikovnega znanja tujcev za opravljanje reguliranega poklica, lahko pa stopnjo znanja slovenskega jezika določijo in preverjajo naročniki.

Na sestanku nas je presenetilo mnenje predstavnic sektorja za javna naročila MzIP, ki ga je podprla tudi predstavnica direktorata za prostor MzIP, da lahko tujci inženirske storitve v Sloveniji opravljajo enako kakovostno tudi brez znanja slovenskega jezika. Po njihovem prepričanju bi zahteva naročnika po znanju slovenskega jezika omejevala konkurenco na trgu.

S tem se prisotni predstavnici IZS nisva strinjali in razloge za potrebnost znanja slovenskega jezika utemeljevali tudi s podatki o ugotovljeni slabi praksi projektiranja, s katero smo pred časom seznanili prav MzIP kot javnega naročnika konkretne inženirske storitve, ki pa, kolikor nam je znano, na podlagi posredovanih podatkov ni ukrepalo.

IZS je v okviru trenutno veljavne zakonodaje naredila vse kar lahko, da se uredi problem znanja slovenskega jezika:

•   v odločbi o priznanju poklicne kvalifikacije tujce opozorimo, da morajo so za potrebe opravljanja reguliranega poklica znati slovenski jezik,

•   javnim naročnikom in Državni revizijski komisiji smo pojasnili, da v postopku priznanja poklicne kvalifikacije ne preverjamo znanja slovenskega jezika,

•   javne naročnike, s katerimi smo bili v stiku, smo seznanili z našim mnenjem, da brez znanja slovenskega jezika ni mogoče kakovostno in po vseh veljavnih predpisih opravljati inženirskih storitev,

•   resornemu ministrstvu smo podali predlog, da v zakonu o graditvi objektov, po vzoru, kot je to določeno za zdravnike, tudi za pooblaščene inženirje opredeli stopnjo znanja slovenskega jezika, ter predlagali znanje slovenskega jezika na stopnji B2.

Trenutno veljavna zakonodaja naročniku prepušča in omogoča, da zahteva in preverja znanje slovenskega jezika pri zaposlovanju ali pri oddaji javnih naročil oziroma sklepanju pogodb z udeleženci pri graditvi objektov.

Naročniki se morajo zavedati, da ta zahteva ni birokratska ovira, temveč še eno zagotovilo več, da bodo s strani izvajalca dobili kakovostno opravljeno storitev. Opažamo, da se javni naročniki izogibajo vključitvi zahteve po znanju slovenskega jezika v razpisno dokumentacijo tudi in zgolj zato, da se izognejo morebitnim pritožbam. Vprašanj, kot je: “Ali bo stavba varna, če statik pri izračunu nosilne konstrukcije ne bo upošteval standardov za potres, ker jih ne pozna, ker živi na območju, kjer nevarnosti potresa ni?”, si naročniki in njihove pravne službe očitno ne zastavljajo.

In ker javni naročniki nočejo ali ne želijo prevzeti nase odgovornosti po zahtevanju znanja slovenskega jezika, od MzIP kot pristojnega ministrstva pričakujemo, da bo zagotovil varnost uporabnikov objektov tudi na ta način, da bo pri pripravi nove zakonodaje s področja graditve objektov prisluhnilo našemu pozivu in v zakonu eksplicitno navedlo za regulirane poklice s področja inženirskih storitev kdo in pod kakšnimi pogoji ga preverja.

Tudi slovenski inženir, ki želi delati v neki drugi državi v EU, mora za opravljanje reguliranega poklica znati jezik države v kateri želi delati. Nekatere od teh držav so potrebnost znanja jezika predpisale z zakonom, v drugih pa to ni potrebno, ker so investitorji tisti, ki se dobro zavedajo pomena znanja, jezika za kakovostno opravljanje inženirskih storitev, in posledic, ki bi jih prinesla slabo opravljena inženirska storitev, ter zato dela pooblaščenim inženirjem, ki ne znajo jezika, sploh ne dodelijo. V Sloveniji pa se kot vedno, bojimo lastne sence.