Priročniki Publikacije  

V Sloveniji od leta 2011 velja Uredba o zelenem javnem naročanju (Ur. L. RS, št. 102/2011), ki v prilogi 7 določa tudi temeljne okoljske zahteve za stavbe, ki jih mora javni naročnik upoštevati ob naročanju projektiranja, gradnje ali prenove javnih stavb. Namera, da bi izvajanjem zelenega javnega naročanja dobre prakse sčasoma prešle v zasebni sektor in s povpraševanjem spodbudile proizvajalce k boljšim izdelkom, se je v zalomila že čisto na začetku. Ker je uredba neživljenjska, se že vse od sprejema uredbe močno zatika tako na strani javnih naročnikov kot ponudnikov. Primerov dobre prakse pa skoraj ni. 

Vlada RS je avgusta 2012 s sklepom naložila Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, da v sodelovanju z drugimi ministrstvi in deležniki do 31. 3. 2015 oblikuje nove trajnostne zahteve za projektiranje in gradnjo stavb, na podlagi katerih bo mogoče pri javnem naročanju upoštevati vpliv stavbe v njeni celotni življenjski dobi.

Ministrstvo je februarja v okviru projekta CEC 5 “Demonstracija energetske učinkovitosti in uporaba obnovljivih virov energije” organiziralo tri delavnice za strokovno javnost in ključne resorje ter deležnike (arhitekti, inženirji, naročniki, industrija, civilna združenja). Namen delavnic je bila pridobitev strokovnih in v največji meri usklajenih podlag za pripravo novih okoljskih zahtev za stavbe (ob upoštevanju okoljskega vpliva stavbe v njeni celotni življenjski dobi) in nadgradnjo priloge 7 uredbe o zelenem javnem naročanju.

Udeleženci delavnic so bili soglasni, da je uredba sicer dobrodošla, saj spodbuja razmišljanje o trajnostnem pristopu pri projektiranju in gradnji oziroma obnovi stavb, a več kot pohval je bilo evidentiranih kritik in predlogov za njeno izboljšanje, in to čimprejšnje, saj:

• uredba ne omogoča spodbujanja razvoja gospodarstva v smeri večje trajnostnosti, saj v nekaterih primerih celo zaostaja za razvojem novih rešitev v gospodarstvu in še kje (neskladnost s standardi in stanjem razvoja tehnike),
• je uredba prezahtevna za uporabo – naročanje in izbor izvajalcev sta izjemno zahtevna ali skoraj nemogoča,
• niti naročniki niti ponudniki zanjo niso dovolj usposobljeni (niso dovolj podučeni o uredbi in principih trajnostne gradnje nasploh),
• je uredba ponekod preveč natančna (na primer pri deležu lesa), drugod pa premalo dorečena (ne določa rabe energije, vode, ni preverjanja nevarnih snovi, ne upošteva celotnega življenjskega cikla proizvodov, ne opredeljuje selektivno projektiranja in izvedbe) in ponekod ureja, kar bi moralo biti urejeno drugje oziroma drugače,
• je ključna pomanjkljivost uredbe, da ne vključuje instrumenta nadzora in sankcij (izjave se ne preverjajo, niso preverljive, sankcij za lažne izjave ni).

Po mnenju udeležencev je uredba potrebna temeljite prenove in dopolnitve, pri čemer mora biti umeščena v celovit sistem podpornega okolja, da bo dvigovala zavest in znanje ter spreminjala miselnost, tako da bo:

• uveljavljala načelo, da ni pomembna samo kratkoročno najnižja cena,
• vplivala na potrošnike, naročnike in izvajalce (spodbujala trajnostno gospodarstvo),
• dolgoročno zajemala projekt gradnje oziroma obnove stavb v njihovi celotni življenjski dobi
• in postavljala višje standarde za gospodarstvo.
  
  

Udeleženci so predlagali, da se ob prenovi uredbe:

• odstrani predpisane deleže določene tehnologije in materialov, saj je treba upoštevati lokalne specifike okolja takšne gradnje (Kras, Goriško),
• najprej uvede jasnejši in preglednejši sistem javnega naročanja, nato pa tudi razvrščanja kakovosti stavb z vidika trajnosti, pri čemer naj javni naročnik s projektno nalogo določi kakovost stavbe, ki jo naroča, to pa pri načrtovanju zagotovi projektant z rešitvami, ki jih predvidi v načrtih ter izvajalec tako, da izvede gradnjo po načrtu in to dokaže z dokazili (okoljskimi deklaracijami, certifikati, tehničnimi specifikacijami …); kot primer dobre prakse je bil izpostavljen nemški sistem razvrščanja stavb z vidika trajnosti v zlati, srebrni in bronasti razred, pri čemer nemški javni naročniki s projektno nalogo vedno predpišejo le, da mora projektant izdelati načrte tako, da bo objekt načrtovan v srebrnem standardu; pri tem omogoča nemški sistem transparentno spremljanje poteka in izpolnjevanja meril trajnostne gradnje v vseh fazah projekta od ideje do izvedbe, kar zagotavlja z nadzorom nad želeno kakovostjo, ki ga izvajajo neodvisni pooblaščenci,
• v vse faze (načrtovanje in nadzor) naj se uvede inštrument nadzora izpolnjevanja meril trajnostne gradnje in sankcioniranje kršenje predpisov,
• v preoblikovanje uredbe naj se vključi stroko.