Priročniki Publikacije  

Okoljske deklaracije urejajo standardi serije ISO 14020. Med deklaracijami sta posebej zanimivi deklaracija tipa I, to je znak po ISO 14024, in deklaracija tipa III, po ISO 14025. Obe sta tudi omenjeni v Uredbi o zelenem javnem naročanju. Ti dve vrsti deklaracij namreč za potrebe Uredbe označujeta proizvode, ki neposredno prispevajo k izpolnjevanju zahtev za gradbene materiale. 

Obe vrsti deklaracije imata po svoje prednost; deklaracija tipa I se načeloma podeli proizvodu, ki je po okoljski kakovosti v zgornjem segmentu med primerljivimi proizvodi. Poleg tega se znak tipa I podeli izdelkom, ki so tudi sicer funkcionalno primerni. Izdelki, ki nosijo deklaracijo tipa I so torej vodilni v svoji skupini. Uporabnik pa iz znaka tipa I ne more razbrati relativne pomembnosti proizvoda npr. v celotni stavbi. 

V Evropi morda najbolj znan okoljski znak tipa I je Ecolabel, ki je pod patronatom Evropske komisije. Žal je Ecolabel precej omejen glede nabora gradbenih proizvodov, za katere ga je možno pridobiti. Na spletni strani ARSO, ki je operater programa v Sloveniji, tako s področja gradnje najdemo samo talne obloge, svetlobne vire, toplotne črpalke ter barve in lake. Se pa seznam stalno širi. Skupno je v EU sicer izdanih že več kot 17.000 znakov Ecolabel; največ na področju trdih talnih oblog.

Drugi znani znak tipa I je nemški modri angel (Blauer Engel), ki se tudi smatra kot najstarejši znak tipa I. Nabor tega znaka je širši, absolutno število izdanih znakov pa manjše (nekaj manj kot 12.000). Tudi modri angel je znak, ki ima temelje v državnih strukturah in ni komercialni znak. Zato je vsekakor tudi kredibilen.

Na trgu najdemo tudi še več znakov tipa I. Njihova kakovost in zanesljivost je včasih tudi vprašljiva. Omenjena znaka in npr. tudi Nordic ecolabel (tudi “nordic swan”) ki je, podobno kot Blauer Engel za področje Nemčije, uradni znak nordijskega področja pa ponujajo res zanesljive informacije. Žal ni mogoče, da bi podajal informacije o vseh znakih, ki obstajajo. Za kupca (naj bo to zasebnik ali država) pa je pomembno to, da je znak neodvisen, širok in če se le da ali akreditiran ali pa potrjen s strani pristojnih organov države izvora

Okoljska deklaracija tipa III (tudi “EPD” – environmental performance declaration) pa za razliko od znaka tipa I podaja kvantificirane indikatorje vpliva na okolje. Informacija, ki jo podaja, je bistveno bolj kompleksna, kot je informacija v znaku tipa I. Ni pa sama po sebi selektivna – selekcijo mora narediti uporabnik in sicer tako, da primerja posamezne izdelke. Trenutno primerjavo lahko naredimo le tako, da poiščemo podatke za primerljive proizvode iz podatkovnih baz (npr. Oekobau.dat ali Baubook). Sčasoma pa bo EPD postala dominantno merilo okoljskih lastnosti.

Informacijo iz EPD lahko s pridom uporabljajo projektanti in investitorji, saj lahko na ta način optimirajo okoljski odtis stavbe. 

Kljub temu, da EPD glede dostopnosti ne omejuje nabora proizvodov, ki lahko EPD pridobijo, pa nič ne kaže, da bi med proizvodi z izdanimi EPD našli tudi okoljsko slabše proizvode. Razlog je preprost – proizvajalci se želijo z EPD predvsem izkazati, zato dajejo v presojo predvsem svoje boljše proizvode. Nenazadnje se EPD lahko izda le na podlagi izdelane analize življenjskega kroga (LCA), ki od proizvajalca terja znaten napor in tudi nekaj finančnih sredstev. 

EPD izdajajo programi, v Sloveniji obstaja program EPD-ZAG. Tudi tu obstaja mednarodno povezovanje. Tako je program EPD-ZAG ustanovni član Eco platforme, katere namen je zagotoviti medsebojno priznavanje deklaracij med programi in posledično po celotni EU. Slednje je pomembno za slovensko industrijo gradbenih proizvodov. Nenazadnje je EPD pot dokazovanja okoljskih lastnosti tudi v okviru CE označevanja.

Obe vrsti deklaracije, tako znak tipa I kot EPD (znak tipa III) izda tretja, neodvisna stranka v okviru organiziranega programa. Program mora biti neodvisen in odprt za vse. S tem se zagotovi visoka stopnja zanesljivost. 

Glavna razlika med oznakama izhaja iz koncepta in usmeritve k uporabniku – na eni strani znak, ki zagotavlja, da je proizvod med boljšimi v skupini in ki uporabnika ne obremenjuje s podatki, ki jih verjetno ne bo razumel, in na drugi strani deklaracija z navedbo eksaktnih vrednosti, ki pa jih je malce težje primerjati. Vendar za gradbeništvo ne bi smelo biti velikega dvoma: končni cilj je namreč trajnostna, okolju prijazna stavba. Odtis stavbe pa lahko ocenimo le tako, da poznamo odtise komponent. To je tudi točka, ko koncepta v gradbeništvu konvergirata: skozi sistem EPD in ekobilance stavbe se lahko izoblikujejo kriteriji, ki bodo lahko osnova za preglednejše označevanje z znaki. Slednje se že dogaja skozi sisteme certificiranja stavb, kot so nemški DGNB in angleški BREEAM pa tudi ameriški LEED. Čeprav je na poti še kar nekaj korakov.