Priročniki Publikacije  

Irena Hlede, univ.dipl.inž.arh.

Vodja pisarne GBC Slovenia

Sodobni pristopi k projektiranju so v naše delo vnesli mnoge nove izraze, eden izmed njih je tudi certificiranje. Slovenski prevod je preprost – vrednotenje, vendar se je zaradi dokumenta, ki ga ovrednoten objekt dobi, to je certifikata, bolj uveljavila tujka. Seveda se lahko certificira vrsto različnih stvari, a v prispevku bo tekla beseda le o vrednotenju oziroma certificiranju stavb. 

ZAKAJ STAVBE VREDNOTIMO?

Vzroke za vrednotenje stavb bi najlažje opisali s primerjavo z avtomobili: ko te kupujemo, se temeljito pozanimamo o kakovosti delov, ki avto sestavljajo, o tem, kdaj jih bomo morali zamenjati, koliko je pričakovana poraba goriva, ipd. Avto je pred registracijo obvezno homologizirati, za čas njegove uporabe pa imamo natančno zapisane servisne zaveze glede na prevoženo kilometrino oziroma starost vozila. Za stavbe so mnoge značilnosti primerljive, a formalne zaveze veliko bolj ohlapne.

Stavbe so zelo kompleksne stvaritve s temelji, zidovi, ostrešji in strehami, s stavbnim pohištvom, tlaki, instalacijami ter s kupom drugih sestavnih delov, ki so vsi podvrženi dolgoletni rabi. In če so ti sestavni deli stavb nekakovostni ali če so nekakovostno sestavljeni oziroma zgrajeni, je stavbe treba pogosto popravljati. Ta popravila pa so pogosto zelo draga. Še večji strošek pa so za lastnika oziroma uporabnika stavbe predstavlja vse, kar morajo le-te nuditi uporabnikom za njihovo ugodje: toploto pozimi, hlad poleti, svetlobo ponoči, vodo, elektriko … . Zato danes govorimo pri stavbah o njihovem življenjskem krogu. Ta je za različne tipe stavb različen, pri večini stanovanjskih stavb je dolg 50 in več let. Ko neko stavbo umestimo v njen življenjski krog skupaj s stroški popravil in vzdrževanja ter izdatki za uporabo (ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, napajanje drugih naprav za ugodje uporabnikov, čiščenje), pridemo do podatka, da v povprečju le 20 odstotkov izdatkov v življenjskem krogu stavbe odpade na naložbo in kar 80 odstotkov na njeno vzdrževanje, popravljanje in uporabo. 

Potreba, da se tudi za stavbe uvede podoben sistemski nadzor nad njihovo kakovostjo in varčnostjo, kot pri avtomobilih, od lastnosti gradiv do potratnosti pri porabi primarne energije, se je najprej pokazala pri strokovnjakih, ki se ukvarjajo s prodajo in oddajanjem stavb, to je pri nepremičninskih posrednikih, kot tudi finančnikih in zavarovalničarjih. Predvidljivo je namreč, da se bodo (že doslej visoki) stroški vzdrževanja stavb še nadalje povečevali, to pa za lastnike neustreznih in potratnih stavb posledično pomeni (pre)visoke stroške vzdrževanja, nižjo vrednost nepremičnine in tudi nižje najemnine.

Dodaten zagon so tem postopkom dale podnebne spremembe ter z njimi povezani ukrepi, ki jih sprejemajo vlade po vsem svetu, da ublažijo pogubne posledice pregrevanja ozračja, tanjšanja ozonske plasti ter vseh drugih težav, ki nas pestijo danes. Raziskave so namreč pokazale, da so stavbe na primer v Nemčiji “krive” za kar 30 % izpustov CO2, 50 % odpadkov ter za porabo 40 % primarnih virov energije (podatki iz leta 2008) ali v ZDA za 39 % izpustov CO2, 40 % primarne energije, 13 % porabe vode ter 15 % državnega proračuna letno. Podnebne spremembe nas silijo, da te številke čim prej drastično zmanjšamo, zato govorimo o energetsko skoraj ničelnih, energetsko pozitivnih in pasivnih stavbah, ki počasi postajajo zaveza za projektante in investitorje.

CERTIFIKATNI SISTEMI 

Za merjenje kakovosti stavb v njihovem celotnem življenjskem krogu (od zibelke do groba) so v različnih državah sveta razvili kar nekaj orodij, t.i. certifikatnih sistemov. 

Le-ti so orodje za poenostavitev dela projektantov za doseganje trajnostne kakovosti stavb, predvsem pa orodje lastnikov za nadzor nad ohranjanjem vrednosti nepremičnin, saj izkušnje kažejo, da le-te s pridobljenim certifikatom dosegajo višje prodajne cene ter omogočajo višje najemnine. Izvajanje certificiranja je naloga, ki je v rokah projektantov, ter jo lahko v obdobju gospodarske krize vidimo tudi kot priložnost in izziv, da svoje delo dvignemo na višjo, trajnostno raven. 

Certifikatni sistemi se najpogosteje razvijajo znotraj združenj za trajnostno gradnjo. Poslovni model predpisuje, da je v vsaki svetovni državi le eno samo združenje, ki na njenem teritoriju povezuje vse, ki so vpleteni v proces trajnostne gradnje. Vsa združenja (doslej jih je že preko 100) se povezujejo v enotno globalno organizacijo, imenovano svetovno združenje za trajnostno gradnjo (WorldGBC – World Green Building Council). Le-to nobenega izmed certifikatnih sistemov ne postavlja pred druge kot globalni standard, ampak vsem državam pusti popolno svobodo izbire. 

Tako so angleži razvili sistem BREEAM, v Nemčiji DGNB, na Japonskem imajo CASBEE, v Avstraliji, Južni Afriki in na Novi Zelandiji je uveljavljen Green Star, v Indiji IGBC, v ZDA in Kanadi uporabljajo LEED. Poleg tega obstaja še nekaj manj razširjenih orodij za vrednotenje, ki so jih razvile posamezne države same. 

MERILA TRAJNOSTNOSTI

Na splošno temelji klasični pristop k trajnostnosti na treh merilih:

- ekologiji,

- ekonomiji in

- družbeno-kulturoloških merilih.

Poleg le-teh so za kakovost pomembne še:

- tehnična kakovost,

- procesna kakovost in

- izvedba stavbe ter kakovost lokacije.

Znotraj vsakega merila se nahaja nabor številnih kriterijev, ki obravnavajo varovane kategorije in trajnostne cilje.

V okviru sistema se stavbo optimizira in vrednosti (ocenjuje) preko njenega celotnega življenjskega kroga v smeri minimizacije porabe energije in virov, zmanjšanja vplivov na okolje in v smeri izboljšanja celovite gospodarnosti. Sočasno je treba zadostiti zahtevam po izboljšanju družbeno-kulturoloških vidikov. To se doseže z vzpostavitvijo doseganja meril za zagotavljanje zdravja in ugodja, ki vodijo do povišane življenjske kakovosti in storilnosti uporabnikov stavbe. Tehnično kakovost je treba obravnavati kot povprečno kakovost preko celotnega preseka ključnih meril. 

Različni sistemi certificiranja pripisujejo posameznim navedenim merilom oziroma kakovostim različen pomen. Nemški certifikacijski sistem DGNB je prvi in zaenkrat edini predstavnik druge generacije sistemov za trajnostno certificiranje, ki polaga velik pomen tudi ekonomskemu vidiku trajnostne gradnje, kar pomeni da je njegovo pomembno orodje vključitev stroškov celotnega življenjskega kroga objekta.