Priročniki Publikacije  

mag. Jelena Srpčič, univ.dipl.inž.grad.
Marjan Japelj, univ.dipl.fiz.
Zavod za gradbeništvo Slovenije

UVOD

Zakonodajo za graditev lahko razdelimo na dve področji - prva, t.i. evropska zakonodaja, omogoča “prost pretok gradbenih proizvodov na področju Evropske unije”, druga, nacionalna, ureja graditev objektov. K prvi sodi Uredba o gradbenih proizvodih (CPR), ki je 1. julija 2013 nadomestila Direktivo o gradbenih proizvodih (CPD). Direktivo smo v nacionalno zakonodajo uvedli z nacionalnim zakonom ZGPro, po uveljavitvi Uredbe pa je bil ZGPro-1 noveliran in zdaj obravnava pogoje za dajanje gradbenih proizvodov na trg, za katere ni harmoniziranih tehničnih specifikacij. Osnovni nacionalni zakon za graditev je Zakon o graditvi objektov - trenutno veljavna verzija je ZGO 1-E (Uradni list RS št. 110/2013).

Zaradi prepletanja dveh zakonodaj - evropske, ki zadeva proizvode, in nacionalne, ki zadeva graditev in upošteva posebnosti države, moramo s podzakonskimi akti nacionalnih zakonov o graditvi natančno predpisati, katere lastnosti proizvodov morajo biti podane (za te lastnosti ni dovoljena opcija NPD = no performance determined) in obenem določiti sprejemljive vrednosti/pragove za določene lastnosti proizvodov, da bodo proizvodi ustrezali gradnji v posameznih državah.

Dodatno je na potrebo po nacionalnih zahtevah za vgradnjo opozorila “Uredba št. 764/2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici”. Po tej uredbi “država članica na svojem ozemlju ne more prepovedati prodaje proizvodov, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, četudi so bili proizvedeni v skladu s tehničnimi pravili, ki se razlikujejo od tehničnih pravil, ki jih morajo izpolnjevati domači proizvodi”. To načelo velja “za proizvode, za katere ne velja usklajevalna zakonodaja Skupnosti”, torej za neharmonizirane proizvode. Takih proizvodov je še vedno precej in nekateri od njih so zelo pomembni (npr. beton). Ker je trženje takšnih proizvodov zelo liberalizirano, obstaja nevarnost, da se v objekte vgrajujejo proizvodi, ki niso primerni za slovenske pogoje.

KAKO DEFINIRATI ZAHTEVE ZA PROIZVODE

V Sloveniji imamo sorazmerno dobro uvedeno zakonodajo o dajanju gradbenih proizvodov na trg, v okviru katere se kot obvezni uporabljajo harmonizirani standardi za gradbene proizvode oziroma kot izbirne tehnične ocene/soglasja. Ti dokumenti navajajo način deklariranja lastnosti proizvoda v odvisnosti od nameravane uporabe, večkrat pa ne postavljajo mejnih vrednosti oz. pragov. Ker je uporaba proizvodov pogosto zelo široka, sta pravilna izbira proizvodov in definiranje zahtevanih lastnosti velikokrat prepuščeni projektiranju in gradnji.

Trenutna zakonodaja

predvideva, da pomanjkanje zahtev za proizvode rešijo projektanti. Za tak sistem so potrebni ustrezno izobraženi projektanti, ki stalno sledijo stanju tehnike in standardizacije, in usposobljeni investitorji, ki znajo projektantom jasno predstaviti svoje zahteve. Le v takšnih primerih lahko projektanti za posamezen proizvod definirajo zahtevane lastnosti, ki so jih upoštevali pri projektiranju. Pri gradnji pa sta potrebna izobraženi in izkušeni izvajalec ter visoko kakovosten gradbeni nadzor. Edino tako bo lahko izvajalec na trgu izbral ustrezen proizvod ali prvotno izbranega nadomestil z drugim, ki bo enako ustrezen. Edino tako bo nadzor znal nedvoumno oceniti, ali vgrajeni proizvodi ustrezajo projektiranim. Ta sistem dobro deluje v sodelovanju s projektantskim nadzorom.

Druga možnost

je vzpostavitev zakonodaje (pravilnikov s smernicami), ki postavlja zahteve za gradbene proizvode za predvideni namen uporabe. Določijo se minimalne zahteve, ki jih mora upoštevati projektant pri izdelavi PZI in so sprejemljive za Slovenijo (zahteve se opirajo na stopnje in razrede iz standardov za proizvode). S tem preprečimo, da se vgrajujejo proizvodi z oznako NPD za ključne lastnosti, in proizvodi, ki imajo lastnosti sicer deklarirane, vendar te ne ustrezajo predpostavkam v projektu. Ta možnost sicer zahteva usposobljenega izvajalca, ki smernice pozna in jim sledi, omogoča pa učinkovitejši nadzor. Pomanjkljivost te rešitve je njena togost, saj v določenih primerih otežuje uporabo inovativnih proizvodov. V teh primerih so možna odstopanja od smernic, ki pa jih mora projektant podrobno utemeljiti in zanje prevzeti odgovornost.

Evropske države imajo različne rešitve: nekatere prepuščajo izbiro proizvodov projektantom, druge imajo za posamezne skupine proizvodov predpisane minimalne karakteristike. V nadaljevanju sta prikazani rešitvi iz Avstrije in Češke republike. Predlagamo, da se Sloveniji uvede ena od njih ali kombinacija posameznih rešitev.

PREGLED REGULATIVE NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAV

Avstrija

V Avstriji je zakonodaja o graditvi v pristojnosti posameznih dežel, ki so vsaka na svoj način sprejele zakone s pravili glede trženja in uporabe gradbenih proizvodov. Zakoni so si med seboj podobni, vsi pa se sklicujejo na seznam gradbenih materialov (Baustoffliste). Avstrijski inštitut za gradbeno tehniko (OIB) je bil s strani vseh avstrijskih dežel imenovan za to, da pripravi in novelira seznam gradbenih materialov ter da ga izdaja v obliki Uredbe o seznamu gradbenih materialov.

OIB izdaja dva seznama gradbenih materialov - enega na področju proizvodov, za katere obstaja harmonizirana tehnična specifikacija - seznam ÖE, ter enega na področju proizvodov, za katere takšna specifikacija ne obstaja - seznam ÖA. V Avstriji se sme vgrajevati le tiste proizvode, ki ustrezajo zahtevam iz ustreznega seznama, in tiste, ki le nebistveno odstopajo od teh zahtev, o tem pa mora proizvajalec predhodno pridobiti strokovno mnenje OIB.

Prednost avstrijske zakonodaje je jasnost in preglednost. Za vsak gradbeni proizvod iz seznama je mogoče hitro in enostavno razbrati zahteve za njihovo trženje in vgradnjo. To predstavlja veliko prednost za proizvajalce in kupce proizvodov, kot tudi za projektante, nadzornike in inšpekcijske službe. Pomanjkljivost je v tem, da je treba seznam redno posodabljati.

Avstrijskemu načinu regulacije uporabe gradbenih proizvodov ni mogoče očitati postavljanja ovir za trgovanje. Je tudi zelo fleksibilen in omogoča, da so zahteve določene po potrebi glede na namen in/ali kraj uporabe gradbenih proizvodov. Pri opisovanju zahtev se seznam opira na obstoječe dokumente - standarde, pravilnike, smernice, tehnične ocene ali kakršnekoli druge tehnične specifikacije, ali pa so zahteve postavljene le v seznamu. Podobno je področje rešeno tudi v Nemčiji.

Češka republika

Češka republika je pogoje uporabe navedla v zakonskih dokumentih (Zakonu o objektih, Odločbi o splošnih tehničnih zahtevah za stavbe). Dokumenti se sklicujejo na t.i. “standardne vrednosti”, t.j. “specifične tehnične zahteve, opisane v zadevnem češkem tehničnem standardu ČSN in služijo za določanje in vrednotenje zahtev standarda”. Povezava med tehničnimi zahtevami in standardi je razvidna iz seznama standardov, ki ga objavlja Češki urad za standardizacijo, meroslovje in preskušanje. Ker natančni odnosi med temi standardnimi vrednostmi in deklariranimi vrednostmi ob oznaki CE niso podani in ker večina proizvajalcev ne pozna čeških standardov, se le-ti za pomoč obračajo na eno od čeških institucij, priglašenih za izvajanje postopkov ocenjevanja in preverjanja nespremenljivosti lastnosti. Za gradbene proizvode je to običajno njihov največji inštitut TZ≥S, ki izdeluje t.i. tehnična navodila (technické návody) za proizvode, s katerimi se ugotavljajo tehnične zahteve. Isti postopek velja tudi za neharmonizirane proizvode.

Prednost češke rešitve je gotovo ta, da ima država nadzor nad proizvodi, ki se vgrajujejo v objekte. Izbrana inštitucija, ki preverja lastnosti proizvodov in jih primerja z zahtevami čeških tehničnih standardov, ima veliko izkušenj. Ob pogoju, da nadzorni organi zahtevajo dokazila, je vgradnja neustreznih proizvodov v veliki meri preprečena. Slaba stran češkega sistema je individualno izdajanje dokumentov, ki določajo tehnične lastnosti posameznih gradbenih proizvodov. Podobno kot pri sistemu tehničnih ocen mora zanj zaprositi proizvajalec, s čemer se postopki podražijo in podaljšajo.

ZAKLJUČEK

Posamezne države različno obravnavajo zahteve za gradbene proizvode, skoraj vse pa se zavedajo, da Uredba o gradbenih proizvodih, ki je nasledila Direktivo, ni ekvivalentna ostalim direktivam novega pristopa. Prost dostop do tržišča gradbenim proizvodom ne more biti zagotovljen avtomatsko, saj isti gradbeni proizvod lahko različno vpliva na bistvene zahteve za objekt, če je postavljen v državah z različnimi klimatskimi in geološkimi značilnostmi, in če je zgrajen z različnim načinom gradnje. Zato je graditev predmet nacionalne zakonodaje.

δe v začetku uveljavljanja CPD je veljalo, da so proizvodi sicer lahko na tržišču posameznih držav, ne smejo pa se vgrajevati, če ne izpolnjujejo zahtev za vgradnjo v posameznih državah. Z Uredbo in noveliranim Zakonom o gradbenih proizvodih (ZGPro-1) smo gradbene proizvode na tržišču omejili na tiste, ki ustrezajo evropskim tehničnim specifikacijam (harmonizirani standardi, evropske tehnične ocene), in tiste, ki ustrezajo slovenskim (slovenski standardi, slovenska tehnična soglasja ali posebni predpisi). Z uveljavitvijo Uredbe št. 764/2008 se je ta sistem porušil, zato se evropske države zatekajo k omejevanju vgradnje proizvodov, ki niso skladni s harmoniziranimi ali v državi veljavnimi nacionalnimi tehničnimi specifikacijami.

Predlog

V Sloveniji bi za večji red na tem področju lahko poskrbela že novela Zakona o graditvi objektov, z določilom, da se vgrajujejo le tisti gradbeni proizvodi, ki so skladni s harmoniziranimi ali s sprejetimi nacionalnimi tehničnimi specifikacijami. Da pa bi na tem področju dosegli nivo razvitih evropskih držav, bi morali zakonodajo za graditev dopolniti z zahtevami glede primernosti proizvodov za vgradnjo v objekte v Sloveniji. Zato predlagamo, da se država za ocenjevanje “vgradljivosti” gradbenih proizvodov odloči za enega od sistemov: izdelavo nacionalnih tehničnih soglasij za vgradnjo (te bi izdelovali že obstoječi organi, pooblaščeni za izdelavo tehničnih ocen oziroma soglasij) ali za izdelavo seznama po vzoru avstrijske “Baustoffliste”. Takšen seznam bi morala izdelati skupina strokovnjakov s širokim znanjem o gradbenih proizvodih in ga sproti novelirati.