Priročniki Publikacije  

Anton Avčin, univ.dipl.inž.el
Zapisal po pripovedovanju in spominu starejših Ljubljančanov

 

 

Natanko pred 120 leti je močan potres v Ljubljani popolnoma spremenil podobo mesta. Če se je do tedaj Ljubljana razvijala še neopazno, je potres to spremenil in začele so se hitre spremembe.

Verjetno je malo pravih in priseljenih Ljubljančanov, ki poznajo pravo in živahno življenje Ljubljane v 19. stoletju, ki je bilo zelo razgibano.

Če se je vse začelo z Napoleonovimi vojnami, moramo takoj omeniti Ilirske province (1809-1813), ki so v naš prostor prinesle veliko svobodomiselnosti. Naslednji velik dogodek za Ljubljano je bilo srečanje treh cesarjev l. 1821 na ljubljanskem kongresu svete Alianse. (Ta dogodek je v knjigi z naslovom Cesta dveh cesarjev¹ popisala tudi slovenska pisateljica Mira Mihelič. Zakaj dva in ne trije cesarji? O tem vedo več povedati ljubljanski vodniki). Temu je sledil Metternichov absolutizem², ki je skušal zatreti vse svobodomiselne težnje naroda, vendar sta se že l. 1844 pojavili besedi Slovenija in slovenski narod.

Marčna revolucija l. 1848 pomeni pomlad narodov, kar so skušali narodi Evrope izkoristiti, a ker so bila stara cesarstva premočna, je vse ostalo po starem.

Naslednje leto, 8. februarja 1849, je umrl naš največji pesnik dr. France Prešeren, dve leti kasneje, l. 1851, pa se je v Trzinu rodil véliki ljubljanski župan Ivan Hribar.

V tem času se je Avstrija, Avstrijsko cesarstvo, bojevala v severni Italiji, ki se je želela osamosvojiti. Kot vemo, je Italiji l. 1871, pod vodstvom Giussepeja Garibaldija in Camilla Cavourja, uspela združitev s severa, imenovana Risorgimento³.

Na Kranjskem, posebno pa v Ljubljani, so se v 50-ih letih 19. stoletja že poznale pridobitve pomladi narodov iz l. 1848. Prebivalstvo se je lahko svobodno gibalo, kar so posebno izkoristili na podeželju. Slovenci so naenkrat postali svobodnjaki. Smeli so se svobodno gibati, zaposlovati in emigrirati celo v Ameriko. V Ljubljani sta se razvili obrt in trgovina, začela pa se je razvijati tudi industrija s poceni delovno silo.

Tako idilično življenje je trajalo vse do nedelje, 14. aprila 1895, ko je vse to naenkrat prekinil močan potres velikih razsežnosti. Bil je čas je velikonočnih praznikov. Sprva je bilo slišati bobnenje tal, čemur je sledil močan potresni sunek. Prebivalci so zapuščali domove in se zgrinjali na ceste ter z grozo opazovali učinke potresa. Bilo je hladno. Ura je bila malo po enajsti zvečer, ko so se tla prvič stresla, in tisti, katerih domovi so bili porušeni ali zelo poškodovani, so s strahom in v mrazu pričakali jutro. Šele tedaj je bilo mogoče videti vso razsežnost razdejanja, ki ga je za seboj pustil potres.

Tudi tedanja cesarska oblast se je takoj zavedela realnosti. Najprej je bilo potrebno zaščititi premoženje v porušenih in nenaseljenih hišah ter v stanovanjih. Da ne bi bilo plenjenja in ropanja, so oblasti╩postavile vojaške straže. Hkrati je bilo potrebno nastaniti prebivalstvo, katerega domovi so bili porušeni in neprimerni ter nevarni za bivanje. Vse stanovanjske hiše in gradbene konstrukcije, ki so bile delno porušene, so podprli s tramovi in jih zaščitili, da se ne bi rušile naprej in tako predstavljale nevarnosti za prebivalstvo. Potres je odlično (p)opisal Janez Kajzer v knjigi z naslovom S tramovi podprto mesto⁴.

Kot je moč prebrati, so na eni strani težavo predstavljali ljudje, ki niso imeli možnosti nastanitve, na drugi strani pa je težavo predstavljalo tudi mesto samo, ki ni imelo kapacitet za nastanitev vseh prizadetih prebivalcev; Ljubljana je imela takrat okoli 30.000 prebivalcev.

Celotna Avstro-ogrska monarhija je takoj priskočila na pomoč, tudi s prostovoljci, in uredila prenočišča in prehrano za vse prizadeto prebivalstvo. Prebivalce so nastanili v šotorskih naseljih, v vagonih in v hotelih, stanu in položaju primerno. Takrat je bila Ljubljana deležna velike pozornosti.

Ob praznovanju 100-letnice delovanja Mestne elektrarne ljubljanske so mnogi starejši obiskovalci pripovedovali zgodbe svojih dedkov in babic. Zanimivo, vse zgodbe so bile skoraj enake. “Velikonočnemu potresu sta sledila lepa pomlad in vroče poletje. Pouka ni bilo, saj so bile šole namenjene bolnišnični oskrbi. Ljudje so delali ves dan, napornemu dnevu pa so sledile zabave s plesom, s katerim so si blažili strahote potresa.” Vendar pa je bilo vse to le zasilna rešitev in pravega izhoda še ni bilo videti.

Takratni župan Ljubljane Peter Grasselli⁵ je iskal rešitev, a ker je ravno zaključeval svoj mandat, je vse delo prepustil novemu županu Ivanu Hribarju, ki je svoje županovanje začel 1. januarja 1896.

Župan Hribar je dolga leta delal na Češkem kot bankir in se je dobro naučil bančnih veščin. Takoj je spoznal, da brez močne finančne podpore ne bo ne napredka ne sanacije porušene Ljubljane. Ker je dobro poznal delovanje Avstro-Ogrske, je takoj zaprosil cesarja Franca Jožefa (1830-1916) za finančno pomoč za porušeno Ljubljano, nato pa se je po pomoč obrnil še na Cerkev.

Avstro-Ogrska je takoj začela z akcijami zbiranja denarja za to ubogo, od potresa porušeno Ljubljano. Župan Hribar pa je imel vizijo in je želel iz Ljubljane narediti moderno evropsko mesto. Želel je, da bi ga ustvarili domači arhitekti, inženirji in strokovnjaki, zato se je takoj odločil za znanega slovenskega arhitekta Maksa Fabianija, temperamentnega Kraševca, doma iz Štanjela na Krasu, ki je delal na Dunaju, po Avstriji in tudi drugod po Evropi.

Hribar je takoj pričel s potrebnimi projekti in predhodnimi očiščevalnimi deli. Padla je tudi odločitev, da mora Ljubljana dobiti novo cestno infrastrukturo, pa vodovod in plinarno ter da mora priti do elektrifikacije mesta. Tako je prišlo do graditve Mestne elektrarne ljubljanske, ki jo je nase prevzel sam župan Hribar. Ker je bil neumoren garač, še bolj pa je znal nadzirati izvajanje del, so dela hitro napredovala. V Savljah so zgradili vodno črpališče za Mestni vodovod, na današnjem križišču Masarykove in Resljeve ceste je rasla Mestna plinarna, na prehodu iz starega leta 1897 na novo leto 1898, pa je začela obratovati Mestna elektrarna Ljubljanska. Imela je 792 svetilk, od katerih jih je nekaj razsvetljevalo tudi tedanji (in današnji) Rotovž. Veselje in slavje je bilo neizmerno.

Gradili so cestno infrastrukturo, kar je nakazovalo na nove cilje. Tramvaj. Ta je začel voziti leta 1901. Z vso to modernizacijo in elektrifikacijo je Ljubljana postala moderno mesto na Slovenskem in center slovenstva.

Seveda vse ni šlo tako gladko, saj je mnoge motila županova avtoritativnost in njegovi uspehi, nemško govoreče pa tudi njegova velika zavednost, njegovo slovenstvo. V teh časih je sam težko zbolel, a je bolezen premagal. Leta 1910 ga tudi cesar ni več potrdil za župana Ljubljane, je pa še vedno ostal v mestnem svetu in ustvarjal.

Osebno srečo je leta 1913 zaznamovalo rojstvo hčerke Zlatice Hribar, ki so jo, s posebnim nasmeškom na obrazu, občudovale tudi ljubljanske dame. To Ivana Hribarja ni motilo in je neumorno delal naprej. Svoje delovanje je znal prikazati kot nezmotljivo voljo do uspeha tudi ob hudih osebnih težavah. Znal je pokazati, da je možno s trdim delo in jasnim ciljem doseči želeni uspeh. “Hčera Zlatica mi je pripovedovala,” tako pisec tega besedila, “kako je oče trpel ob neupravičenih očitkih o svojem delu. Nikoli ni odnehal.”

Danes je Ljubljana moderno evropsko mesto in prestolnica Republike Slovenije, za kar ima velike zasluge župan Ivan Hribar, ki je znal hudo elementarno nesrečo pretvoriti v zgodbo o uspehu, v zgodbo o modernem in prijaznem srednjeevropskem mestu.

 

1. Cesta dveh cesarjev, Mira Mihelič (1912-1985), Cankarjeva založba, 1981
2. Gre za čas od konca Ilirskih provinc (1815) do marčne revolucije 1848. Ker bolehni cesar Ferdinand I. (1797-1875) ni bil zmožen vladanja, je vajeti prevzel knez Metternich. Njegova glavna skr b je bilo preprečevanje političnih sprememb. Ta čas je pomembno vplival tudi na kulturno, politično in gospodarsko življenje na ozemlju današnje Slovenije. Več v Wikipediji.
3. Risorgimento (ali združitev Italije) je bil politični in družbeni proces, v katerem so se združile številne majhne države na Apeninskem polotoku v enotno državo Italijo. Večina zgodovinarjev označuje za začetek risorgimenta dunajski kongres leta 1815 in za konec priključitev Rima Kraljevini Italiji leta 1870. Več v Wikipediji.
4. S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer (1938-), Mladinska knjiga, 1983
5. Peter vitez pl. Grasselli (1841-1933), slovenski pravnik in politik ter ljubljanski župan med letoma 1882 in 1896.