Topmenu  

Vlada RS je po skoraj dveletnem usklajevanju 14.12.2011 sprejela Uredbo o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS št. 102/2011 z dne 13.12.2011). Uredba določa okoljske zahteve za 11 predmetov javnega naročanja, med katerimi so tudi stavbe:

– električna energija,
– živila, pijače, kmetijski pridelki za prehrano in gostinske storitve,
– pisarniški papir in higienski papirnati proizvodi,
– elektronska pisarniška oprema,
– avdio in video oprema,
– hladilniki, zamrzovalniki in njihove kombinacije, pralni stroji, pomivalnimi stroji in klimatske naprave,
– stavbe,
– pohištvo,
– čistila, storitve čiščenja in storitve pranja perila,
– osebna in transportna vozila ter storitve avtobusnega prevoza,
– pnevmatike.

Namen uredbe je zmanjšanje negativnega vpliva na okolje na način, da se vzpostavi naročanje okoljsko manj obremenjujočega blaga, storitev in gradenj. Posredno želi tako javni sektor s svojim zgledom k podobnemu ravnanju spodbujal tudi naročnike v zasebnem sektorju in potrošnike.

Jedro novih zelenih zahtev podajajo priloge s temeljnimi in dodatnimi okoljskimi zahtevami; vendar so slednje podane le pri nekaterih predmetih javnega naročanja, pri stavbah so predvidene le temeljne okoljske zahteve.

Temeljne okoljske zahteve za stavbe, so torej po novem minimalne zahteve, ki jih mora naročnik v postopku javnega naročanja upoštevati pri opredelitvi predmeta javnega naročila, tehničnih specifikacij, pogojev za ugotavljanje sposobnosti ponudnika, pogodbenih določil in meril za izbor najugodnejše ponudbe. Za stavbe je pomembna Priloga 7, ki podaja Temeljne okoljske zahteve za stavbe, in sicer tako za projektiranje idejne zasnove stavbe, fazo izdelave PGD, PZI in PID projekta za novogradnjo, dozidavo, nadzidavo ali rekonstrukcijo stavbe. Temeljne okoljske zahteve so podane ne le za projektiranje, pač pa tudi za gradnjo stavbe, redno in investicijsko vzdrževanje ter nakup tudi oziroma montažo naprav in proizvodov v stavbi.

Nove okoljske zahteve obsegajo:

• Predmet javnega naročila

Predmet javnega naročila je po Uredbi opredeljen povsem splošno, brez posebnega poudarka v besedilu, da gre za naročanje zelene, visoko energijsko učinkovite, okolju prijazne ali morda celo trajnostne gradnje, saj konkretne zahteve sledijo v nadaljevanju.

Smernica za naročila javnih gradenj (IZS) je sicer že v začetku letošnjega leta izpostavila nujnost ne le zelenega temveč trajnostnega načrtovanja javnih stavb, kjer je upoštevan tako okoljski, ekonomski kot družbeni vidik in prilogah (Priloga 4, Priloga 6) podala tudi konkretne napotke za investitorje in projektante.

• Pogoji za ugotavljanje sposobnosti

Uredba od ponudnika za izvedbo javnega naročila zahteva, da sestavi projektno skupino tako, da so zagotovljena znanja na področju učinkovite rabe energije (URE) in obnovljivih virov (OVE), učinkovite rabe vode in zagotavljanja zdravih bivanjskih in delovnih razmer. Preverjanje zahteve je predvideno na podlagi predloženih referenc ponudnika, iz katerih izhaja, da je vsaj en strokovnjak skupini že izdelal PGD ali PZI projektno dokumentacijo, kjer so presežene minimalne zahteve, ki izhajajo iz pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah PURES 2010, zahteve pravilnika, ki ureja prezračevanje in klimatizacijo stavb, zvočno zaščito ter varstvo pri delu oz. drugi tehnične pogoje za graditev določenih objektov.

Slabost tega določila je, da sama sestava projektne skupine žal še ne zagotavlja, da bo projektiranje in gradnja potekala v skladu z zahtevami uredbe. Stroge zahteve za ponudnika glede izkušenj s preseganjem minimalnih zahtev iz predpisov so v bistvu nefunkcionalne, saj se praviloma vsak projekt projektira tako, da presega minimalne zahteve, četudi le za malo. Dobra stran je, da se strokovnost delovne skupine lahko dokazuje tudi z drugimi potrdili, ki bi lahko bila potrdila o specialnem usposabljanju, nagrade, licence in podobno.

• Tehničine specifikacije z novo zahtevo po 30% deležu lesa v stavbi

V tehničnih specifikacijah javni naročnik podrobno določi nekatere lastnosti projekta, ki ga naroča.

1. Projekt mora na primer vključevati rešitve glede URE in OVE, učinkovite rabe vode, ravnanja z odpadki in bivalnih razmer, kar se v ponudbi zagotavlja s priloženo izjavo.
Uredba tu ostaja vsebinsko  povsem splošna, tako da se ne zdi jasno, h katerim zahtevam podana izjava projektanta zavezuje.

2. Največjo novost predstavlja zahteva po obveznem najmanj 30% deležu lesa ali lesnih tvoriv vgrajenih v stavbo (brez notranje opreme), gledano na prostornino vgrajenih materialov. Ponudnik mora priložiti izjavo, da bo v projektni dokumentaciji zagotovil to zahtevo, in pri PGD in PZI projektu tudi tabelo prostornin z navedbo predvidenih uporabljenih materialov (lesa).

V praksi lahko pri tem pričakujemo težave, saj v naprej ni mogoče podajati količin, ki so šele predmet izdelave projekta, za katerega ponudnik kandidira.

Kljub dejstvu, da je les okolju prijazen material in da je povečanje njegove uporabe v gradbenih elementih z dodano vrednostjo v skladu z nacionalnimi usmeritvami, je brezpogojno in deklarativno predpisovanje uporabe določenega materiala lahko sporno, saj so zanemarjeni nekateri drugi principi snovanja stavbe (npr. uporaba lokalnih gradiv, optimalno trajnostno načrtovanje konstrukcije). Pri udejanjanju te zahteve so možne anomalije, saj je predpisan le krovni cilj v smislu deleža lesa, ne zasleduje pa se optimalno izkoriščenje specifičnih lastnosti, ki jih material ima. Doseganje le volumskega deleža lesa ne zagotavlja nujno optimalnega konstruiranja stavbe in njene konstrukcije.

Ostaja torej dvom v smiselnost takega načina predpisovanja okolju prijazne gradnje, še posebej, ker so že poznane metode za vrednotenje trajnostne gradnje (na osnovi LCA in LCC), ki z naborom mednarodno standardiziranih   (CEN/TC/350 in ISO TC59/ SC17) okoljskih, ekonomskih in družbenih kazalnikov izkažejo stopnjo doseganja trajnostne gradnje. V praksi nekaterih držav EU se te metode že vrsto let uspešno uporabljajo (Nemčija, Francija). Metode temeljijo na uporabi znakov za okolje tipa III, to so okoljske produktne deklaracije za gradbene proizvode (EPD), katerih uporabo priporoča več evropskih strateških dokumentov.

3. Ponudnik se mora tudi zavezati, da bo pri gradnji zagotovil, da se izpolnijo zahteve EN standardov glede dopustnih emisij hlapljivih organskih spojin v gradbenih proizvodih, da bo vodovodna napeljava v stavbi opremljena z napravami za varčevanje z vodo.

• Merila za izbor ponudnika

Uredba navaja vrsto meril, s katerimi je mogoče vrednotiti kakovost ponudbe z zelenega vidika. Merilo »nižja poraba energije« temelji na izjavi o doseganju rabe primarne energije v stavbi (Qp), pri čemer pa ni natančno določeno niti izhodišče, niti metodologija, niti robni pogoji, kar je lahko kasneje predmet nejasnosti. Merilo »gradbeni proizvodi, ki temeljijo na obnovljivih surovinah«  znova temelji na najmanj 30% volumskem deležu takih proizvodov v stavbi, pri čemer lahko nastopijo nejasnosti pri dokazovanju upravičenosti navedbe takega materiala. Tudi v tem primeru bi uporaba okoljskih produktnih deklaracij gradbenih proizvodov odpravila prenekatero dilemo. Druga možna merila se nanašajo še na »rabo deževnice in odpadnih voda« ter uporabo »oken iz lesa ali lesnih tvoriv«. Glede na to, da Akcijski načrt za zeleno javno naročanje spodbuja tudi presojo ekonomičnosti rešitve na podlagi LCC (poleg investicije tudi obratovanje in vzdrževanje), preseneča, da uredba tega vidika ne vključuje in se omejuje na okoljske zahteve.

Uredba se začne uporabljati 90 dni po sprejemu. Javni naročnik mora  temeljne okoljske zahteve v postopek javnega naročanja vključiti najkasneje do 1. januarja 2013. Do takrat mora temeljne okoljske zahteve vključiti le med merila za izbor, in sicer tako da iz Priloge 12 te uredbe izbere najmanj eno merilo za posamezen predmet javnega naročanja, pri čemer morajo biti okoljska merila  ovrednotena z najmanj 25% vseh meril za izbor najugodnejše ponudbe.

dr. Marjana Šijanec Zavrl, univ.dipl.inž.grad.

Članica Komisije IZS za dobro prakso