Priročniki Publikacije  

ZA SPREJEM TARIF JE POTREBNA KOOPERATIVNOST DRŽAVE

Vrednotenje inženirskih storitev

 

Predpisovanje meril v EU

 

Primerjava ureditev predpisovanja meril za vrednotenje inženirskih storitev pri projektiranju in graditvi objektov v Evropski uniji (EU) kaže, da so merila za vrednotenje inženirskih storitev glede na njihovo naravo in obliko različna:

 

1. neformalni priročniki in vzorčni primeri, na primer:

• priročniki za investitorje ali za izvajalce
• vzorčne pogodbe za opravljanje posameznih vrst inženirskih storitev

 

2. t.i. sistemi informiranja o stroških, ki lahko združujejo eno ali več od naslednjih sestavin:

• katalogi s popisi vseh del, skupaj s potrebnim časom za opravo določenega dela oziroma njegovo udeležbo v skupnem obsegu storitve (gl. na primer avstrijske Leistungsbilder, ki jih je avstrijska zvezna zbornica arhitektov in inženirjev pripravila za posamezne vrste arhitekturnih in inženirskih storitev),
• metodologije za obračunavanje inženirskih storitev (t.i. cost information systems),
• zbirke statističnih podatkov o tekočih cenah inženirskih storitev,
• zbirke zgodovinskih statističnih podatkov o cenah inženirskih storitev in njihovih gibanjih.

 

3. in določanju tarif, bodisi:

• priporočene cene inženirskih storitev (priporočene tarife),
• in obvezne cen storitev (obvezne tarife),

 

Tako priporočene tarife kot obvezne tarife so lahko podane bodisi:

• v fiksnem znesku (fiksne tarife),
• v najnižjem dopustnem znesku (minimalne tarife),
• v najvišjem možnem znesku (maksimalne tarife),
• ali v razponu med najnižjim in najvišjim dopustnim zneskom, znotraj katerega morajo biti cene storitev (tarife v razponu).

 

Inženirske storitve pri projektiranju in gradnji so tržna dejavnost, ki se prosto opravlja na trgu. Zato je vsakršno omejevanje oziroma vplivanje na pogoje opravljanja teh storitev potencialno lahko v nasprotju s pravnim redom EU in držav članic. V praksi so se med navedenimi vrstami meril za vrednotenje inženirskih storitev kot sporne pokazale le nepravilno sprejete priporočene in obvezne tarife.

 

 

EU predpisi in praksa

 

Primerjava praks držav EU kaže, da imajo le tri države članice EU predpisane obvezne tarife za inženirske storitve (Bolgarija, Luksemburg in Nemčija), le nekaj več držav pa pozna priporočene tarife. Pod pritiskom Evropske komisije je v zadnjih letih pet držav (Avstrija, Estonija, Grčija, Italija in Slovaška) odpravilo obvezne oziroma priporočljive tarife, četudi sodna praksa Sodišča Evropske unije in tudi Direktiva o storitvah načelno ne prepovedujeta takšnega načina določanja cen inženirskih storitev.

 

Ne glede na prakso v posameznih državah EU je mogoče ugotoviti, da se tarife za opravljanje inženirskih projektantskih storitev glede na predpise EU lahko sprejmejo in uveljavijo, in to ne glede na to, ali so priporočilne ali obvezne narave, vendar le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

• tarife sprejme ali potrdi oblastni organ (tj. minister, Vlada ali parlament);
• tarife vedno pomenijo omejevanje konkurence, zato morajo izpolnjevati naslednje vsebinske kriterije:
  • sprejete morajo biti zaradi zasledovanja pomembnega javnega interesa (npr. varstva potrošnikov, varstva okolja, javne varnosti);
  • morajo biti sorazmerne s ciljem, ki ga zasledujejo (dokazati je potrebno npr. zvezo med cenami in kvaliteto storitev, boljše informiranje in zaščito potrošnika ipd.);
  • morajo biti nujno potrebne za doseganje tega cilja (kar pomeni, da istih ciljev ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, npr. s kaznovalno politiko zbornice)
  • in morajo biti nediskriminatorne, kar je mogoče doseči le tako, da ne veljajo za tuje izvajalce storitev. Po praksi sodišča EU so namreč zaradi slabšega izhodiščnega položaja tujcev do njih diskriminirajoče tudi takšne tarife, ki so enake za tuje in domače izvajalce storitev.

 

Možnost za uvedbo obveznih ali priporočenih tarif za inženirske storitve torej po pravu EU obstaja, vendar je zanjo potrebna kooperativnosti države: potrebno je pripraviti zakonsko podlago za takšne tarife ter pripraviti natančno obrazložitev njihove utemeljenosti. Če zaradi nesodelovanja države takšne rešitve ni mogoče doseči je na voljo še ena možnost, t.j. da se zbornica odpove predpisovanju cen in pripravi drugo vrsto meril za vrednotenje inženirskih storitev.

 

Na tem mestu je potrebno omeniti tudi, da so v nekaterih članicah EU nekateri javni naročniki sprejeli interna pravila za javno naročanje, v katerih so določili najnižje oziroma najvišje cene, po katerih bodo (državni organi ali organi lokalnih oblasti) naročali inženirske storitve. Takšno samoomejevanje naročnikov storitev ni v nasprotju s prosto gospodarsko pobudo in konkurenco.

 

 

Prizadevanja zbornice za uveljavitev tarif

 

Zakon o graditvi objektov iz leta 1996 (ZGO), na podlagi katerega je bila ustanovljena IZS, je določal, da zbornica s soglasjem vlade določa minimalne tarifne pogoje, ki zagotavljajo potrebno kvaliteto in nadzira njihovo upoštevanje. Zbornica je leta 1999 pripravila Minimalne tarifne pogoje (MTP), ki pa navkljub dobri razpoznavnosti in razširjenosti v praksi in navkljub prizadevanjem zbornice za njihovo uveljavitev nikoli niso bili deležni soglasja Vlade Republike Slovenije.

 

Zakon o graditvi objektov, sprejet leta 2002 (ZGO-1), je določal, da zbornica pripravi osnutek minimalnih tarifnih pogojev in ga pošlje ministru, pristojnem za prostor in gradbene zadeve, le ta pa ga, po pridobitvi mnenj drugih ministrstev, v katerih delovno področje sodijo posamezne vrste objektov, uskladi in pošlje Vladi Republike Slovenije v sprejem. Ob upoštevanju jasnega stališča Ministrstva za okolje in prostor, da minimalnih tarif ne bodo nikoli podprli in usmeritvi, da naj se pri pripravi tarifnih pogojev naslonimo na veljavne nemške tarife (Honorarordnung für Architekten und Ingeineure, HOAI), ki omogočajo določanje tarif v razponu, smo pripravili Tarifne pogoje za projektantske storitve (TPPS) in jih leta 2004 posredovali Ministrstvu za okolje in prostor. Na zahtevo ministrstva smo izdelali dodatno študijo, ki je utemeljevala tarifne pogoje, in TPPS po pripombah ministrstva tudi večkrat popravili. Ne glede na to, da smo pristali na vse popravke, ministrstvo osnutka TPPS nikoli ni posredovalo v medresorsko usklajevanje, še več, jasno je odreklo podporo tarifam.

 

Nasprotovanje ministrstva tarifam je ob podpori Urada za varstvo konkurence leta 2007 (ZGO-1B) rezultiralo v črtanju določila o pripravi minimalnih tarifnih pogojev iz zakona o graditvi objektov. Ni nepomembno dodati, da je nasprotovanje tarifam sovpadalo s takratnim političnim in javnim mnenjem o nepotrebnosti zbornic in da niti ministrstvo niti urad nista bila pripravljena slišati, da evropska direktiva dovoljuje obvezne in priporočilne tarife, če jih sprejme ali potrdi oblastni organ in če je izpolnjen t.i. “test proporcionalnosti” (javni interes, sorazmernost, potrebnost, nediskriminatornost) ter da je to že potrdilo tudi Sodišče Evropske Unije (zadeva Cipolla, 2006).

Glede na to, da država ni (bila) pripravljena sprejeti ali soglašati s kakršnimi koli tarifami, ker naj bi le ta omejevala oz. izkrivljala konkurenco, smo se na zbornici zadeve lotili drugače in v letu 2010 pripravili Indikativna merila za vrednotenje inženirskih storitev. Pri tem smo si pomagali s čedalje bolj pogostimi zgledi takšnih sistemov v drugih državah EU, ki so opustile ali niso uvedle obveznih ali priporočenih tarif (model Avstrije). V letošnjem letu pa smo skupaj z Zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS) dokončali še Poenostavljena merila za vrednotenje projektantskih storitev za stavbe.