Priročniki Publikacije  

POGLED NA KRIZO S STALIŠČA INŽENIRJA

Predsednik upravnega odbora matične sekcije gradbenih inženirjev

Dr. Branko Zadnik

 

Splošna gospodarska kriza, ki je zajela pretežni del razvitega sveta, je v zadnjih letih pustila svoje posledice tudi v slovenskem gospodarstvu. Gradbeništvo, kot eden od generatorjev napredka (multiplikacijski faktor vloženih sredstev direktno v graditev objekta je ranga 2,5), je bilo in se še vedno nahaja v zelo težki situaciji, iz katere se kratkoročno ne vidi izhoda. Prizadeti so vsi vključeni v graditev, od mikro podjetij posameznikov do največjih skupin izvajalskih podjetij, ki se soočajo s kataklizmičnimi razmerami na trgu. Tu ne želim govoriti o stranpoteh, ki so preko javnih medijev predstavljene slovenski javnosti pod skupnim razpoznavnim motom “čista lopata”, in bi v normalno delujoči družbi morale biti obvladovane že ob prvih korakih, storjenih v morebitno napačno smer, temveč želim zelo kratko predstaviti, kaj in kako lahko v teh razmerah prispeva IZS k naporom za ustvarjanje boljšega jutri, za področje graditve, kot tudi k boljši perspektivi razvoja slovenske družbe in države.

 

Menim, da je izvirni greh sedanjih težav v gradbeništvu, in seveda tudi širše v gospodarstvu, pomanjkanje strateškega načrtovanja investicij. Kot država očitno še nismo zreli za dolgoročno, strateško načrtovanje največjih investicijskih posegov, ki bi bili finančno in terminsko usklajeni in prilagojeni sposobnostim našega gospodarstva. Slovenski mega projekt izgradnje avtocest, ki je v zaključevanju, je očitno zadovoljil in uspaval vse, ki bi (so) bili dolžni na nivoju države skrbeti za kolikor toliko enakomeren časovni pas investiranja. Danes smo na ničli, brez konkretno pripravljene projektne dokumentacije, na osnovi katere bi lahko v trenutku izboljšanja finančne situacije v državi pričeli s konkretno izgradnjo predhodno načrtovanega javnega objekta. Gradbeništvo, kot gospodarska panoga, bo zaradi tega še dolgoročno prizadeto. Žal ni gospodarja na nivoju države, ki bi bil zadolžen in sposoben skrbeti za tako pomemben gospodarski segment, kot je graditev. Pri tem imam v mislih sposobnost obvladovanja investicijskega ciklusa v najširšem pomenu besede, pa tudi sposobnost realizacije predvsem investicij javnih projektov. V mnogih primerih vodenje izgradnje le teh ni dalo želenih rezultatov (prekoračevanje terminov, predvidenega finančnega obsega investicije, pa tudi mnogokrat vprašljiva kvaliteta). Ožja stroka se te problematike dobro zaveda, vendar nima vpogleda in vpliva na dogajanja. Centri kreiranja in odločanja so predvsem na najvišjih političnih in vladnih nivojih. Recimo temu v sklopu vlade oziroma ministrstev. In da bo demokracija popolna, organizira graditev objektov, ki bodo služili kot osnovno sredstvo pri kasnejši eksploataciji, praktično vsako od ministrstev zase. Tako na primer ministrstvo za zdravje gradi bolnišnice, to je tehnično in tehnološko zelo zahtevne, visoko specializirane objekte, ministrstvo za promet ob gradnji cest očitno ne opravi svoje domače naloge, saj logistične probleme rešuje kar prvi minister in to z ad- -hoc angažiranimi tujci, itd …, primerov je veliko). Kadrovska sestava v ministrstvih pa, kot vemo, ni primerna ne za načrtovanje, ne za vodenje in tudi ne za kvalitetno spremljanje investicij. Ilustracija te trditve so problemi na objektih, ki so bili drago (pre)plačani z davkoplačevalskim denarjem. Največje investicijske napake se narede še preden se razvije projekt do izvedbene faze. Zanimivo je tudi to, da odgovornost za slabo kvaliteto, podaljšanje rokov in podražitve javne investicije, ki izhaja iz slabega načrtovanja in vodenja s strani naročnika, ni bila nikoli ugotavljana in seveda ne sankcionirana. Primerjava z odgovornostmi, ki jih ima pooblaščeni inženir v fazi realizacije (projektiranje, gradnja, nadzor), bi bila nekorektna do pooblaščenega inženirja.

 

Mislim, da bi se morale vladne službe reorganizirati. Stroka je to v preteklosti večkrat že predlagala. Morali bi ustanoviti ministrstvo (direktorat) za graditev, ki bi se edino v vladi ukvarjalo s problematiko graditve in vodenja investicij. Slovenija ima premalo kvalitetnih ljudi, da bi si lahko na najvišjem nivoju privoščila tako kadrovsko razpršen pristop k investicijam, kot je trenutna situacija, ki traja, resnici na ljubo, že dvajset let.

 

Slovenci smo še vedno v nekakšnem krču. Očitno se bojimo sami sebe, ko vidimo v vsaki nameravani investicijski aktivnosti grožnjo za okolje ali pa zahrbtne pridobitniško prevarantske načrte. Nacionalni šport je postalo nasprotovanje vsakemu poskusu realizacije kakršne koli investicije. Sposobni smo uporabljati vse možne, tudi pravne poti, za nasprotovanje gradnji infrastrukturnih objektov, ki služijo za splošno dobro. Interes in moč posameznika prevladuje nad interesom in močjo skupnosti, kar je po moje izkrivljena slika kvalitetnega življenja skupnosti. Eden od današnjih osnovnih problemov priprave na investicijski proces je umeščanje objekta v prostor, v prostorske načrte. Imamo zelo demokratične postopke, ki ravno zaradi te svoje “demokratičnosti” onemogočajo normalno izvedbo objektivno še tako pomembne naložbe.

 

IZS se že od svojih prvih začetkov trudi v okviru pooblastil, ki jih ji daje Zakon o graditvi objektov, pa tudi sicer na neformalen način, praktično preko vseh svojih aktivnosti, da bi bilo graditeljstvo na primerljivem mednarodnem in potrebnem kvalitetnem nivoju ter da bi inženirji lahko kvalitetno odigrali svojo vlogo v procesu izgradnje objektov. Žal zunanji pogoji, ki jih narekujejo principi in predvsem praksa oddajanja in vodenja javnih investicij, objektivno tem težnjam nasprotujejo.
Zelo pomemben in konkreten vzrok za to trditev je v zadnjih letih splošen princip oddajanja javnih naročil po praktično edinem kriteriju najnižje cene. Vsi sodelujoči v procesih izgradnje investicijskih objektov vemo, do kakšne absurdne situacije je pripeljalo striktno uveljavljanje tega pravila s strani države. Izvajalec katerega koli od segmentov v procesu investicijske izgradnje, od študijskih del, raziskovanja, svetovanja, projektiranja, do same gradnje in kasneje vzdrževanja, ima možnost pridobiti delo le, če je med ponudniki najcenejši. Praksa, ki je skregana z osnovno logiko načrtovanja in ocenjevanja in kot je ne pozna niti tujina, po kateri se sicer tako radi zgledujemo. Ostali kriteriji, ki so za vsebino oddajanega projekta pomembnejši, pa nimajo potrebne teže pri odločitvah. Tako je še vedno le naša želja in upanje, da bodo nekoč reference podjetja in njegovega kadra odigrale odločujočo vlogo pri tvorjenju končne ocene ponudnika.

 

Dejstvo je, da so določeni primeri slabe gradnje tudi rezultat zgoraj navedenih procesov ter da so doživeli velik odmev v javnosti. Praviloma so bile kritike, upravičeno ali ne, naslovljene na vse udeležence pri gradnji. Tudi to je ena od vzpodbud, da je delovanje IZS v zadnjem obdobju intenzivirano v smeri razjasnitve situacije in nudenje pomoči državi pri organizaciji zagotavljanja kakovostnejše in cenejše gradnje javnih objektov.