Priročniki Publikacije  

Trajnostna gradnja

Robert Smodiš, mag.inž.arh.

Predsednik Združenja za trajnostno gradnjo Slovenije

Z namenom dviga celovite kvalitete javnih stavb je Nemško ministrstvo za promet, gradnjo in razvoj mest (BMVBS) že leta 2001 izdalo, leta 2011 pa noveliralo Smernico za trajnostno gradnjo. Slovensko združenje za trajnostno gradnjo, Inženirska zbornica Slovenije, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in Zavod za gradbeništvo Slovenije smo ob dovoljenju BMVBS prevedli smernico z namenom približanja meril trajnostne gradnje slovenski strokovni in laični javnosti.

Pojem trajnosti se pojavi prvič že leta 1713 v povezavi z gospodarjenjem z gozdovi. Že takrat so nekateri spoznali, da nekontrolirana sečnja gozda lahko privede do nepopravljivih posledic tako za naravo, kot za družbo. Soočeni z omejenostjo naravnih virov, klimatskimi spremembami kakor tudi najnovejšimi dognanji na področju vpliva bivalnega in delovnega okolja na zdravje ljudi, postajajo načela trajnosti vedno bolj merodajna tudi na področju načrtovanja in gradnje stavb.

Nemčija, skupaj z nekaterimi drugimi državami srednje in severne Evrope, ki so bile v sredini 70. let soočene s situacijo umiranja gozdov, so se razvile v vodilne države na področju varovanja okolja. Ta izkušnja se ni le dotaknila okoljevarstvenikov ampak vseh ljudi in tudi politike, ki je zelo aktivno začela sprejemati okoljevarstveno zakonodajo, istočasno pa namenila veliko pozornosti spodbujanju razvojno raziskovalne sfere in gospodarstva k razvoju novih, okolju prijaznih rešitev in tehnologij. Te države, še posebej pa Nemčija, so tako skozi leta postale vodilne na področju rešitev in produktov, ki predstavljajo za okolje, kot tudi za zdravje ljudi bistveno manjšo obremenitev.

Te dejavnosti so se popolnoma prenesle tudi na področje gradnje stavb. Zakonodaja, še posebej pa tudi številni standardi in znaki kakovosti so prispevali k ozaveščanju industrije kot tudi kupcev in samoregulacija trga je privedla do intenzivnega razvoja in nenehnega izboljševanja rešitev. Zavedanje, da je politika dolžna ustvariti pogoje, istočasno pa z lastnimi investicijami v javne stavbe poskrbeti za vzgled odgovorne in ekonomične rabe javnih finančnih sredstev ter odgovornega ravnanja do okolja, je v Nemčiji privedla že leta 2001 do izdaje nemške Smernice za trajnostno gradnjo. To pomeni, da so za javne stavbe postavili kot standard ekonomsko, ekološko, družbeno kulturološko, tehnično in procesno kvaliteto.

Vse-življenjska ekonomska in ekološka analiza stavb (Life Cycle Analysis – LCA in Life Cycle Cost Analysis – LCCA) se je pokazala kot izredno pomembno izhodišče za načrtovanje stavb. V začetku tisočletja, v času nastanka smernice, je faza izvedbe predstavljala komaj 20 % vseh stroškov v življenjskem ciklu stavbe. Približno 80 % so predstavljali stroški obratovanja in uporabe stavbe. Razmerje se je v zadnjih letih, zaradi večje energetske učinkovitosti stavb, nekoliko spremenilo, vseeno pa ostaja razmerje približno 30:70 v korist obdobja uporabe stavbe.

V zadnjem desetletju je bilo po celem svetu opravljenega veliko dela na področju analiz bivalnega oziroma delovnega ugodja, kot tudi vpliva gradbenih materialov in opreme na zdravje ljudi. Dejstvo, da danes ljudje preživimo 90 % našega časa v zaprtih prostorih, ki postajajo tudi zaradi energetske učinkovitosti vedno bolj zrakotesni, daje zdravemu bivalnemu okolju popolnoma novo vrednost. Tudi ob pomoči sodobnih tehnologij in znanstvenih spoznanj zadnjega desetletja je nesporno dokazano, da se vzroki za številne zelo razširjene bolezni nahajajo v žal velikokrat nezdravem bivalnem okolju. Enostransko načrtovani in izvedeni gradbeni posegi velikokrat pripeljejo sicer do izboljšanja razmer v enem segmentu, a do poslabšanja in neželenih učinkov na drugih področjih. Kot zelo pogost primer lahko navedemo izboljšanje toplotne izolativnosti stavbnega ovoja, vključno z zamenjavo oken, pri čemer se praviloma kvaliteta zraka v prostorih, zaradi večje zrakotesnosti ovoja, poslabša. V kolikor se temu doda še nekritična izbira novih notranjih barv za stene, morebiti celo novo pohištvo, se zna zgoditi, da se s tem vnese v prostor veliko zdravju škodljivih snovi.

Vse našteto kaže na pomembnost celovitega interdisciplinarnega in integralnega pristopa h gradnji in obnovi stavb že v fazi načrtovanja, enako pomembno pa tudi v fazi izvedbe, kjer je potrebno z uporabo pravih proizvodov, predvsem pa s stalnim nadzorom kakovosti izvedenih del poskrbeti za dosledno realizacijo predvidenih rešitev. Šele ob izpolnitvi teh izhodišč je za pričakovati, da bo stavba v svojem obratovanju delovala optimalno ob zagotavljanju visokih bivalnih standardov, istočasno pa povzročala minimalno obremenitev za okolje in minimalne stroške obratovanja in vzdrževanja. Da je ravno slednje izrednega pomena za javne stavbe, katerih stroški se pokrivajo iz javnih sredstev, je načeloma popolnoma razumljivo.

Zato je še toliko bolj zaskrbljujoče, da je v naši državi že dlje časa in ravno v javnem sektorju prisotno dejstvo, da je kriterij najnižje cene v fazi izvedbe praviloma vodilni kriterij pri izbiri izvajalcev in rešitev za investicije v stavbe. Vzrok temu je verjetno možno najti tudi v neinformiranosti in pomanjkanju potrebnih strokovnih znanj, ki bi omogočala v prvi vrsti pripravo kvalitetne projektne naloge, v nadaljevanju projekta pa sprejemati odločitve, ki ne bi temeljile zgolj in samo na najnižji ceni, temveč tudi upoštevale učinke na celovite končne lastnosti stavbe.

S prevodom nemške Smernice za trajnostno gradnjo smo želele sodelujoče organizacije prispevati k povečanju informiranosti o trajnostni gradnji, predvsem pa tako javnemu kot zasebnemu sektorju pomagati postaviti nova izhodišča za investicije v (javne) stavbe v prihodnje. Namreč ravno investicije v gradnjo in obnovo zasebnih in javnih stavb lahko predstavljajo v prihodnje pomemben prispevek pri okrevanju slovenske gradbene industrije, vendar le pod pogojem, da bo to temeljilo na novih praksah in vrednotah. Smernica za trajnostno gradnjo s svojimi kriteriji in merili predstavlja odlično izhodišče za kvalitetnejše, okolju in ljudem prijaznejše ter ekonomsko učinkovitejše stavbe.

Kljub številnim pomislekom, ki najpogosteje izvirajo iz neinformiranosti in pomanjkanja znanja, si je stroka v tujini, v vedno večjem številu pa tudi doma enotna, da upoštevanje trajnostnih načel in meril prinaša za uporabnike in družbo nezanemarljive prednosti. Ne-nazadnje se spodbuja in vedno pogosteje tudi zahteva trajnostni pristop k investicijam z zakonodajo, kar bi moralo predvsem za industrijo pomeniti dodatno motivacijo za razvoj produktov in storitev za izpolnjevanje teh meril. Velikokrat je to tudi ključnega pomena za ohranjanje konkurenčnosti na trgih, kjer se slovenska podjetja srečujejo s podjetji iz razvitejših trgov, pri čemer so velikokrat ravno trajnostne karakteristike še tisti dodaten jeziček na tehtnici pri izbiri produktov.

Da bi lahko ta proces prenove pristopa investicijam v stavbe dal želene rezultate tudi v Sloveniji, je potrebno narediti premike v vseh segmentih procesov in sodelujočih akterjev v postopkih odločanja in izvedbe investicije. Pridobitev znanj in informacij s področja trajnostnih stavb, predstavlja enega izmed temeljev. Smernica je zelo obširen zbir informacij o trajnostni gradnji in merilih, ki jih pristojno nemško ministrstvo BMVBS predpisuje ob izvajanju investicij v javne stavbe. Zraven tega je veliko pozornosti namenjeno ocenjevanju oziroma vrednotenju izpolnjevanja zahtevanih kriterijev in implementaciji le teh v vse faze nastajanja stavbe. Poleg sistema certificiranja nemških javnih stavb BNB, ki temelji na nemškem certifikacijskem sistemu DGNB za trajnostne stavbe, se smernica navezuje na številne organizacijske in normativne strukture, kot podlagi za izvajanje ukrepov in procesov, ki jih smernica navaja. Omeniti velja tudi državno oziroma deželno "Upravo za gradnje", ki ima zelo pogosto pristojnost in odgovornost sprejemati strokovne odločitve vezane na investicije.

Smernica zelo jasno določa robne pogoje, navaja pristojnosti določenih struktur za določene faze projekta, predvsem pa s številnimi preglednimi tabelami zelo jasno vodi javnega naročnika skozi celoten proces investicije v stavbo od načrtovanja do uporabe objekta.

V delu s prilogami se nahajajo dodatni pripomočki, navodila in merila za izpolnjevanje trajnostnih zahtev, kakor tudi celoviti primer vrednotenja oziroma certificiranja stavbe po sistemu BNB.

Sodelujoči pri prevodu nemške smernice upamo, da je s smernico položen temeljni kamen k pripravi obvezujočih slovenskih navodil za dvig trajnosti javnih investicij v stavbe, saj je le z upoštevanjem kriterijev celotnega življenjskega cikla stavbe mogoče prispevati k optimizaciji investicijskih in zmanjšanju obratovalnih stroškov zgradb, ob povečanju bivalnega standarda tako iz vidika ugodja kot tudi zdravega bivalnega okolja.