Priročniki Publikacije  

Slovenska standardizacija

 

Ivan Leban, univ.dipl.inž.el.
Predsednik Komisije za sistemske zakone

 

Povod za članek

K pisanju tega članka me je spodbudil dopis, ki ga je na slovenski inštitut za Standardizacijo (SIST) poslala Služba vlade republike Slovenije za zakonodajo v novembru 2012. Dopis odgovarja na vprašanje SIST o obveznosti uporabe standardov, ki so citirani v zakonih in podzakonskih aktih, in njihovega prevoda v slovenski jezik. Gre torej za staro vprašanje, ki se je ponovno zastavilo, ker zadovoljivega odgovora doslej ni bilo.

Pri poglobljenem raziskovanju te problematike sem žal zaznal tudi po eni strani zelo slabo sodelovanje med pisci državne regulative (zakonov, pravilnikov, uredbe) ter celo nepravilno ali dvomljivo sklicevanje na standarde, po drugi strani pa precejšnje neznanje o sistemu standardizacije med pooblaščenimi inženirji. Zato bom poskušal v začetnem delu tega članka, za lažje razumevanje problematike, povzeti nekaj bistvenih rešitev v sistemu naše in mednarodne standardizacije.

Slovenska standardizacija

Slovenska standardizacija je osnovana na Zakonu o standardizaciji (Ur.l. RS št. 59/99) ter posredno še na Zakonu o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Ur.l. RS št. 59/99 s spremembami). Prvi v 23. členu govori o prostovoljnosti uporabe standardov: "Uporaba standardov SIST je prostovoljna, razen v primeru, da je obvezna uporaba določena s predpisom." Drugi pa omogoča sklicevanje na standarde v predpisih na naslednji način: "S tehničnim predpisom se lahko določi, da se domneva, da je proizvod skladen z zahtevami predpisa, če proizvod ustreza zahtevam neobveznih standardov, na katere se predpis sklicuje". Predvsem ta rešitev z izraženjem "domneve", se je razpotegnila iz osnovnega namena (proizvodi), še na druge zahteve (tudi projektiranje). Podobno je obveznost uporabe slovenske standardizacije podana tudi v obeh zakonih o javnem naročanju.

Označevanje standardov

Slovenski standardi so v osnovi označeni z oznako SIST. Pri tem gre največkrat za prevzem mednarodnih, redkeje tujih, standardov, relativno malo pa je izvorno slovenskih. Prevzem mednarodnih standardov se izvede s prevodom standarda ali le s prevodom naslova (metoda s prevodom platnice), ki v praksi prevladuje.

Največ SIST standardov ima dodatno oznako EN (SIST EN). To so evropski harmonizirani standardi, ki so bili pripravljeni po naročilu Evropske komisije z namenom, da podprejo bistvene zahteve direktiv. Te pripravljajo evropska standardizacijska združenja CEN, CENELEC, ETSI. Ti standardi imajo, ko so odobreni kot harmonizirani, pri uporabi tako najvišji rang.

Nekateri standardi dobijo ob SIST še oznako HD(SIST HD). To so standardi, ki jim rečemo harmonizacijski dokument, in so običajno mednarodni standardi (na primer IEC, ISO, ITU), iz katerih so izvzeta vsa določila, ki niso v skladu z evropskimi direktivami ali zahtevami v posameznih državah EU. Zato je tendenca, da se ti standardi nadomeščajo z EN oziroma SIST EN.

Obstaja pa še možnost direktnega prevzema mednarodnega standarda(na primer SIST IEC), ki se uporablja takrat, ko so zahteve iz mednarodnih standardov direktno uporabljive v evropski in slovenski standardizaciji.

Tendenca je, da bi se posamezne vrste standardizacije združevale v enotno standardizacijo. V ta namen je tudi določeno številčno označevanje,ki naj bi bilo enotno tako v evropskem sistemu kot v mednarodnih standardih.

Načini sklicevanja

Na standarde se lahko sklicujemo na različne načine (opomba: povzeto po dokumentaciji SIST):

• Datirano sklicevanje: Pri navedbi standarda se zapiše ob naslovu v oznaki tudi letnica. Pri takem sklicevanju pomeni, da moramo z novo izdajo standarda zamenjati tudi predpis, ki ga uvaja, zato naj bi se tako navajanje uporabilo le izjemoma.

• Nedatirano sklicevanje: Navede se le naslov in osnovna oznaka, brez letnice. Pri novi izdaji standarda predpisa, ki ga uvaja, ni potrebno popravljati.

• Splošno sklicevanje: Navede se skupina standardov iz nekega področja, največkrat pa je to povezano tudi s pojmom "zadnje stanje tehnike".

 

Moč sklicevanja

Posamezna sklicevanja pa razvrstimo po moči sklicevanja (obveznosti) na:

• Izključno sklicevanje: Upoštevanje določil standarda, na katerega se tehnični predpis sklicuje, je edini način za izpolnitev določil predpisa. Uporaba standarda je s tem obvezna.

• Nakazovalno sklicevanje: Upoštevanje določil standarda je eden od (več) načinov za izpolnitev zahtev predpisa. Uporaba standarda s tem ni obvezna in ostaja prostovoljna.

 

Prevedeni ali neprevedeni standardi

Vrnimo se na uvodno vprašanje, na katerega je vladna služba za zakonodajo, sklicujoč se na Ustavo RS, odgovorila: "Ni dvoma, da je standard, kadar je s predpisom določen kot obvezen, sestavni del predpisa, ki določa njegovo obveznost. To velja tudi, če je v predpisu samo navedeno, kje je standard dostopen javnosti. Naslovljenci predpisa morajo namreč pri svojem ravnanju takšen standard upoštevati in spoštovati, saj bi sicer kršili predpis. To pa pomeni, da se morajo z njim seznaniti v uradnem jeziku, ki se uporablja na območju RS, ki je standard predpisala za obvezen, to je v slovenskem jeziku. Standardi, katerih obveznost uporabe je določena s predpisom, morajo torej biti dostopni v slovenskem jeziku".

Odgovor je torej jasen in se postavlja nad določilo v Zakonu o standardizaciji, ki tega ni zapisalo. Taki interpretaciji nasprotujejo posamezna ministrstva pa tudi SIST. Verjetno bo moralo priti do ustavnega spora, da se bo zadeva dokončno razčistila. Zato ne kaže drugega, kot da se čim prej prevedejo vsi standardi, ki so z "izključnim sklicevanjem navedeni" v pravilnikih in uredbah ali celo zakonih. Do takrat pa jih je, kljub temu, da niso prevedeni, pragmatično uporabljati kot obvezne.

Kako so v predpisih citirani standardi in kako bi morali biti

Ko pogledamo sedanje regulativne dokumente, lahko kljub drugačnem prepričanju uporabnikov iz prakse, ugotovimo, da so se maksimalno (verjetno tudi zaradi obveznosti prevodov) izognili "izključnemu navajanju standardov".

Eden takih primerov je citiranje obveznosti uporabe Evrokodov (splošno sklicevanje) v Pravilniku o mehanski odpornosti in stabilnosti objektov, ki je bil pripravljen prav z namenom, da uvede obveznost uporabe Eurocodov. Zapisano v dveh členih Pravilnika je na videz nekoliko kontradiktorno, a vendar natančno branje pokaže, da so trije osnovni standardi zapisani z "izključnim sklicevanjem", so torej obvezni, vsi ostali pa z "nakazovalnim sklicevanjem", torej pravno neobvezni.

Drugačen primer je PURES, kjer pravilnik uporablja "izključno sklicevanje", torej obveznost uporabe v njem navedenih standardov, kljub temu, da niso prevedeni.

Pri nadaljnjem pregledu navajanj v drugih predpisih ali uredbah ugotavljamo, da se nekatere sklicujejo na pripadajoče tehnične smernice ali pa navajajo standarde, vendar na način, da se s tem "ustvarja domneva o izpolnjevanju zahteve", ali pa je izrazito zapisano, da standardi niso obvezni. Ti standardi so za prakso "pogojno obvezni" (ta izraz ni nikjer zapisan, a se mi zdi za pojasnilo na tem mestu ustrezen), saj je izražena domneva o skladnosti z zahtevami regulative, ob neuporabi pa je največkrat potrebno dokazovati uporabo drugega standarda ali pa "zadnjega stanja tehnike",ki je vsaj tako zahteven kot citirani. Največkrat je ob uporabi drugih standardov potrebna tudi posebna revizija. Isti način je uporabljen tudi v nekaterih zakonih in pravilnikih, tako v "Zakonu o gradbenih proizvodih" in podobno v "Pravilniku o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej". Tem sledi množica citiranih standardov (ki sicer niso prevedeni) s pravniško formulacijo o "domnevi", ki je na ta način rešila problematiko obveznih prevodov. Ti standardi sicer formalno niso obvezni, a so v praksi, zaradi dokazovanja o skladnosti, praktično obvezni ali vsaj "pogojno obvezni".

Ker pripravljamo tudi nekaj predlogov Pravilnikov, ki jih bomo ponudili (skupaj z EZS) Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, je smiselno povedati tudi, kakšno bi bilo nedvoumno sklicevanje. Če bomo izbrali nekaj standardov, ki nam v vsem zadoščajo za obrazložitev tehničnih zahtev Pravilnika, potem morajo biti ti standardi prevedeni v slovenščino, sklicevanje nanje mora biti "izključno" in "nedatirano". Ker pa se taki obvezni standardi v svojih členih mnogokrat sklicujejo še na druge standarde, ki naj ne bi bili obvezni (in največkrat niso in ne bodo prevedeni), je najbolje, da za njihovo uporabo uporabimo formulacijo o "domnevi" ali pa izrecno zapišemo, da so neobvezni. Vsi drugi standardi, ki so lahko v "obveznem standardu" zapisani v referencah, pa niso posebej opredeljeni v predpisu, niso obvezni za uporabo.

Zaključne misli

Nekoliko poglobljeno ukvarjanje z uporabo standardov v inženirski praksi je pokazalo:

• da se inženirji premalo zavedamo, da so standardi v osnovi neobvezni, razen takrat, ko je s predpisi izrecno določena njihova obveznost,

• da je v resnici zelo malo standardov pravno "obveznih", da je iz tega izbora le nekaj prevedenih, da je nujno potrebno prevesti še ostale,

• da ni dokončnega odgovora o obveznosti uporabe neprevedenih standardov, a smiselno moramo uporabiti kot obvezne tudi neprevedene; truditi se moramo, da bi se prevedli vsaj ti,

• da je večina citiranih standardov v raznih dokumentih formalno neobveznih, a za praktike "pogojno obveznih"; nekateri so prevedeni in moramo poskušati, tudi z lastnim prispevkom, prevesti vsaj najpomembnejše; iluzija je pričakovati, da bomo prevedli vse standarde,

• da včasih sami zakonodajalci v regulativi pravniško neustrezno uvajajo standarde in s tem ustvarjajo dvome in celo različna tolmačenja,

• da je znanje nas inženirjev o sistemu standardizacije in uporabi standardov relativno slabo.