POZOR: Nahajate se na arhivski strani spletne strani INŽENIRSKE ZBORNICE SLOVENIJE.
Za aktualne informacije obiščite www.izs.si

Novica  

11.02.19

Izgradnja druge cevi cestnega predora Karavanke

 

 

 

V medijih se zaradi morebitnih nepravilnosti pri ponudbi potencialnega izvajalca gradbenih del iz Turčije pojavljajo različna tolmačenja zakaj bi bilo potrebno tega izvajalca izločiti iz tekme za pridobitev posla. Pri tem poslušamo nasvete posameznikov, katerih referenca je morda le dejstvo, da so se morda  večkrat peljali skozi že izdelan predor.

 

DARS in njegovi strokovnjaki najbrž dobro vedo kako se izdela tenderska razpisna dokumentacija in kakšno obliko naj ima pogodbeni odnos z izvajalcem del, še posebno zaradi izkušenj na domačih predorih. Vsi se nekako bojijo da jih bo turški ponudnik  prevaral zaradi nizkih cen, ki bi jih pozneje nadoknadil z raznimi aneksi po dosedanji praksi .Ni mi jasno zakaj razpisna dokumentacija ni izdelana tako, da to prepreči.

 

Mr. Evert Hock d.sc.f.eng., F.I.M.M,Principal Golder Associates Vancouver iz Kanade je v svojem strokovnem članku objavljenim junija l. 1982 v reviji TUNNELS-TUNNELLING z naslovom,GENERAL GEOTECHNICAL CONSIDERATIONS IN TUNNEL DESIGN AND CONTRACT PREPARATION, ali v prevodu, SPLOŠNE GEOTEHNIČNE OCENE PRI PROJEKTIRANJU PREDOROV, TER PRIPRAVI POGODB, zelo strokovno obrazložil kakšna oblika pogodbe se izdela glede na specifične geološke pogoje raziskanosti terena. V isti reviji so pred dvajsetimi leti objavili tudi moje besedilo na isto temo, pred pričetkom gradnje trojanskih in drugih predorov v RS, saj me je tema zanimala zaradi moje nekdanje prakse v trboveljskem RGD, ter pozneje na rudarski inšpekciji.

 

Glede na dejstvo, da je hribina skozi katero se bo gradilo dobro raziskana, saj imamo rezultate že iz vzporednega predora, ter verjetno še dodatnih raziskav, bi se lahko DARS odločil za oddajo del »na ključ«, kar pomeni da dodatne podražitve niso več možne, ter da DARS prevzame minimalni riziko gradnje, možna pa je tudi kombinacija več metod.

 

Sicer pa so v omenjenem članku predvidene naslednje oblike pogodbenih odnosov:

SISTEM IZDELAVE OBJEKTOV «NA KLJUČ«,

SISTEM OBLIKOVANJA CEN PO ZAKLJUČENIH FAZAH DEL,

POGODBENO IZVEDENE  MERITVE,

SISTEM TARČE,

SISTEM POVRATNO PLAČLJIVIH STROŠKOV IN

SISTEM DIREKTNO PLAČANE DELOVNE SILE.

 

Če bi torej turški partner pristal na takšno obliko pogodbe bo vedel, da si je obesil zanko okoli vratu, ter da bo moral izkoristiti vse resurse, da ne konča delo z bankrotom, nadaljnje stroške gradnje pa plačeval lastnik turške firme. V svetu je znano dejstvo da se skoraj 90% tovrstnih pogodb konča pred sodišči, vsaj polovica takšnih podjetij pa bankrotira.

 

Po zakonu o rudarstvu iz l. 1999 je bila tudi rudarska inšpekcija pristojna za nadzor nad izkopom in primarnim podgrajevanjem predorov, prezračevanjem, transportom  in nad metanometrijo, zato se je večina predorov zgradila brez klasičnih rudarskih nesreč. Žal zaradi vpletanja politike, ki je odpravila omenjeni ZRUD, temu ni več tako, bo pa seveda prisotnost plina metana, vdori vode kaverne in še kaj, ogrožalo delovišča, o čemer mora biti vsak izvajalec obveščen, saj tu veljajo rudarski predpisi.

 

V interesu države bi bilo, da se podpiše takšna pogodba, ki bo onemogočala zidanje stroškov, kot je bil primer pri Šentvidskem predoru v Ljubljani in predoru Trojane, kjer spor menda še zdaj ni končan, čeprav se je menda vmešal celo papež preko nadškofa g. Rodeta.

 

V primeru železniških predorov na trasi Koper-Divača, pa je zadeva obratna, še posebna neznanka so kaverne, ki lahko za mesece dolgo podaljšajo gradnjo, ali jo celo zaustavijo v kolikor bi se uporabljala tehnologija, full face -TBM.

 

 

 

Novico pripravil: Matjaž Cerovac, univ. dipl. inž. rud. in geot., Eur ing.